<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Izkušnje žensk, ki so izgubile otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, o sodelovanju s socialnimi delavkami</dc:title><dc:creator>Hočevar,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Videmšek,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>mrtvorojenost</dc:subject><dc:subject>izguba otroka</dc:subject><dc:subject>proces žalovanja</dc:subject><dc:subject>strokovno delo po izgubi</dc:subject><dc:subject>socialno delo z družino</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu predstavljam izkušnje žensk, ki so rodile mrtvorojenega otroka ali so otroka izgubile kmalu po rojstvu, s socialnimi delavci oz. delavkami. V nalogi sem se osredotočila na teme, ki se navezujejo na izgubo otroka, predstavila sem proces žalovanja tako pri starših kot pri sorojencih, ter pomen slovesa in pokopa za žalujoče starše ter kakšen vpliv ima okolica na žalujoče. Predvsem pa sem se osredotočila na strokovno delo v porodnišnici in izven nje, kakšno podporo nudijo žalujočim družinam in kakšno mesto ima pri tem socialno delo. Raziskava temelji na osebnih izkušnjah posameznic, ki imajo izkušnjo izgube otroka po 22 tednu nosečnosti in so rodile mrtvorojenega otroka ali do 28. dne po rojstvu in od njihove izkušnje izgube otroka ni minilo več kot pet let. Zanimala me je njihova izkušnja poroda, kakšno podporo so doživele s strani zdravstvenega osebja, kako je potekal proces žalovanja in kaj so pri tem potrebovale, kakšno strokovno podporo so dobile izven porodnišnice ter kako je njihova izkušnja izgube otroka vplivala na njihovo življenje danes. Rezultati raziskave so pokazali, da kljub temu, da je smrt otroka ena izmed hujših izgub v življenju, so starši zmožni predelati izgubo ob podpori tako zdravstvenega osebja, raznih društev, s pogovori z osebami s podobno izkušnjo ter z raznimi aktivnostmi, ki pripomorejo k soočanju z izgubo. Pomembna pa se mi zdi tudi podpora socialnega delavca, četudi je izkušnja žensk govorila drugače. Socialni delavci z žalujočimi vzpostavimo odnos, skupaj sodelujemo, jih opolnomočimo, da sprejmejo realnost izgube, jo ozavestijo ter delamo skupaj v smeri oblikovanja želenih izidov, da bo okrevanje po izgubi lažje in se bodo počutili podprte.</dc:description><dc:publisher>[U. Zidar]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-09-04 09:00:35</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>160763</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 393.7-055.2:615.85</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 47134</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 219318787</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
