<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>ODNOS STANOVALCEV DOMA UPOKOJENCEV NOVA GORICA DO SMRTI IN SAMOMORILNOSTI</dc:title><dc:creator>Lazar,	Hana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mali,	Jana	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>smrt</dc:subject><dc:subject>umiranje</dc:subject><dc:subject>žalovanje</dc:subject><dc:subject>samomor</dc:subject><dc:subject>socialno delo</dc:subject><dc:description>Smrt je neizogiben del našega življenja in kljub svoji vse pristranskosti, ostaja v družbi tabu tema. Navadno smrt nastopi po obdobju umiranja in ko človek umre, se za sorodnike začne obdobje žalovanja. Socialno delo je eden izmed poklicev, ki se pogosteje srečuje z umiranjem in žalovanjem, zato je pomembno, da smo kot socialni delavci opremljeni z ustreznim znanjem in izkušnjami, kako pristopiti k umirajočemu človeku in njegovim žalujočim sorodnikom. Predvsem so teme smrti in umiranja aktualne v domovih za stare ljudi, saj ljudje v njih preživijo zadnje obdobje svojega življenja. Poleg tega v omenjenih institucijah prihaja tudi do samomorov ter samomorilnih vedenj, zato je posebej pomembno, da takšne teme ustrezno nagovorimo. V magistrskem delu sem raziskovala, kakšen odnos imajo stanovalci Doma upokojencev Nova Gorica do smrti, umiranja in samomorilnosti. V raziskavo sem vključila deset stanovalcev in z njimi izvedla intervjuje, jih analizirala in prišla do odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja. Ugotovila sem, da stanovalci smrt in umiranje sprejemajo kot del življenja, kljub temu ob takšnih temah doživljajo predvsem negativna čustva in strahove. Smrt je po njihovem mnenju dandanes še vedno tabu tema in pogovorom na temo smrti se raje izogibajo. Intervjuvanci so se na smrt bližnjega različno odzvali. Nekateri so bili zelo pretreseni, drugi so smrt sprejeli in lažje žalovali. Stanovalci samomor razumejo kot odločitev za zaključek življenja in zdi se jim nekaj strašnega. Ob takšnih temah občutijo grozo in stisko. O samomoru se nikoli ne pogovarjajo, saj jim takšni pogovori vzbujajo veliko žalost. Sami nimajo veliko izkušenj s samomorilnostjo bližnjih, so pa nekateri izpostavili, da so se srečali z lastnimi samomorilnimi mislimi. Z izvedbo raziskave, sem prišla do predlogov, da bi bilo v domovih za stare dobro nagovarjati teme smrti, umiranja in samomorilnosti, saj se stanovalci zavedajo, da jim je smrt blizu. Poleg tega se je potrebno zavzemati za detabuizacijo smrti in samomorilnosti, saj so to občutljive teme, ki se jim ljudje izogibajo in jih odrivajo na stran. Tako se težje prepozna človeka, ki potrebuje pomoč. Menim, da bi bilo pomembno vzpostaviti skupino za samopomoč v domu za stare, kjer bi si stanovalci lahko izmenjali izkušnje in strahove v zvezi s smrtjo in samomorilnostjo ter si medsebojno pomagali.</dc:description><dc:publisher>[H. Lazar]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-08-28 12:28:58</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>160419</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 364.4:393</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 45638</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 217685507</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
