<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Dramski in filmski Orfej pri Jeanu Cocteauju</dc:title><dc:creator>Klepej,	Ajda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Snoj,	Vid	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Jerše,	Sašo	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>francoska književnost</dc:subject><dc:subject>Jean Cocteau</dc:subject><dc:subject>mitološki liki</dc:subject><dc:subject>Orfej</dc:subject><dc:description>Predmet diplomskega dela je opus francoskega umetnika Jeana Cocteauja, natančneje, tisti del opusa, v katerem Cocteau obravnava in preoblikuje mit o Orfeju. Nastajal je več kot trideset let, zajema pa dramo z naslovom Orphée (Orfej) in filmsko trilogijo z naslovi Le Sang d’un poéte (Pesnikova kri), Orphée in Le Testament d'Orphée (Orfejev testament).
 
V prvem delu na kratko predstavim avtorjevo življenje in delo, saj so omenjena dela izrazito avtobiografska. Sledi del z uvrstitvijo Cocteaujeve umetnosti v čas, ki zajema širok nabor smeri in slogov na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Cocteaujevo delo postavim v časovni in družbeni kontekst, saj je pomagalo ustvariti dobo, ki jo zaznamujejo zlata leta pariškega baleta s skupino Les ballets russes de Serge Diaghilev, Apollinairov esprit nouveau, kubizem Picassa in Braquea, jazz, années folles, skupina glasbenikov Les Six, Bretonov nadrealizem, glasba Satieja in Wagnerja ter dve svetovni vojni. Zaradi Cocteaujeve protejske narave in težavo s klasifikacijo njegove umetnosti, ki vključuje poezijo, prozo, dramatiko, slikarstvo, opero, režijo (in še bi lahko naštevali), je poglavje »Cocteaujeva estetika« posvečeno obravnavi te individualne in nekonvencionalne umetnosti. Pišem o razhajanju Cocteaujeve umetnosti z nadrealizmom, smerjo s katero ga sicer najpogosteje povezujejo, o njegovem dojemanju umetnosti kot poésie, o filozofiji nevidnosti in magičnosti, natančneje pa obravnavam tudi njegovo dramatiko in kinematografijo, poésie au théâtre in poésie cinématographique. Četrti del je posvečen Cocteaujevemu odnosu do mita, njegovemu ustvarjanju kinopoezije v svoji poeziji in kasneje v filmih, v katerih je ključna vloga pesnika, ki mit ohranja večen. Preden se lotim analize Cocteaujevih del, kjer je glavni lik pesnik Orfej, obnovim klasični mit o njem, kot ga je zapisal rimski pesnik Ovidij. Cocteau je ta mit preoblikoval po svoji filozofiji pesništva, ki vključuje usodo pesnika, pesniški navdih in nezavedno ter smrt in prerojevanje, ki vodita v nesmrtnost. Mit o Orfeju je postal podlaga, na kateri je Cocteau gradil svoj osebni mit, saj se je bolj kot katerikoli moderni pesnik poistovetil z Orfejem. Zadnje poglavje opredeljuje Orfeja kot simbol pesnika v 20. stoletju, v fokusu pa so razsežnosti tega simbola, kot jih razgrinja Cocteau v svojem umetniškem opusu.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-07-18 07:46:23</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>159679</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 543580</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 202180611</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
