<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Nadzor glave: primerjava donošenih in nedonošenih dojenčkov pri štirih mesecih starosti</dc:title><dc:creator>Hrovatin,	Ajda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kovačič,	Tine	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mikša-Pušnik,	Daša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Tomc Žargi,	Tina	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>fizioterapija</dc:subject><dc:subject>nadzor glave</dc:subject><dc:subject>nadzor drže</dc:subject><dc:subject>nedonošenost</dc:subject><dc:subject>dojenčki</dc:subject><dc:subject>Segmentalna ocena nadzora trupa</dc:subject><dc:description>Uvod: Nadzor glave je prvi motorični mejnik, ki ga dojenček tekom razvoja doseže in predstavlja temelj nadaljnjega motoričnega razvoja. Stabilnost glave je bistvenega pomena za ohranjanje ravnotežja in znatno vpliva na gibanje trupa. Razvoj nadzora glave oziroma drže je pri nedonošenih dojenčkih pogosto zakasnjen ali okrnjen, lahko zaradi prisotnosti možganskih poškodb in/ali drugačnih gibalnih izkušenj v prvih mesecih življenja. Zaostanek v motoričnem razvoju se lahko v nekaj letih razreši ali se izrazi v obliki blažjih oziroma težjih nevroloških disfunkcij. Namen: Ugotoviti prisotnost nadzora glave pri slovenskih dojenčkih v četrtem mesecu starosti in raziskati morebitne razlike pri razvoju nadzora glave med donošenimi in nedonošenimi dojenčki. Metode dela: V empiričnem delu diplomskega dela smo izvedli presečno raziskavo. Vključenih je bilo šest donošenih in šest nedonošenih dojenčkov. Uporabili smo test Segmentalne ocene nadzora trupa za oceno nadzora glave ter ocenjevali prisotnost nadzora drže v statičnem, aktivnem in reaktivnem pogoju testa. Rezultati: Pri primerjavi zmožnosti nadzora glave med donošenimi in nedonošenimi dojenčki smo zaznali statistično značilno razliko (p = 0,014). Hipotezo smo preverili s Fisherjevim eksaktnim testom, ki je potrdil statistično značilno razliko (p = 0,030). Rezultati Mann-Whitneyevega testa so razkrili statistično značilno razliko med zmožnostjo nadzora glave donošenih in nedonošenih dojenčkov v statičnem pogoju (p = 0,027), prav tako tudi v aktivnem in reaktivnem pogoju (p = 0,019). Razprava in zaključek: Ugotovili smo statistično značilno razliko pri zmožnosti nadzora glave donošenih in nedonošenih preiskovancev (p &lt; 0,05) in sicer je bila prisotnost nadzora glave bolj pogosta pri donošenih preiskovancih. Pri nadaljnjem raziskovanju tega področja bi bilo smiselno ponoviti raziskavo na večjem vzorcu in preveriti veljavnost Segmentalne ocene nadzora trupa za ocenjevanje nadzora glave. Razumevanje zaostanka pri nadzoru glave nedonošenih dojenčkov, fizioterapevtom omogoča izvajanje zgodnejših in učinkovitejših intervencij, kar lahko bistveno vpliva na dolgoročne izide dojenčkov in izboljša kvaliteto njihovega življenja ter življenja njihovih bližnjih.</dc:description><dc:publisher>[A. Hrovatin]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-06-29 07:45:34</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>159066</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.8</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 132610</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 200195075</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
