​Posttranslacijske modifikacije histonov in mikro RNA pri slovenskih moških, umrlih zaradi samomora z obešanjemŠalamon Arčan, Iris (Avtor) Videtič Paska, Alja (Mentor) samomorepigentikaH3K14acmiRNAzunajcelični vezikliSamomor je pomemben javnozdravstveni problem v Sloveniji in svetu. Gre za kompleksen fenomen, pri katerem se prepletajo sociološki, psihološki, kulturni, biološki in okoljski dejavniki. Biološka komponenta, ki je bila preučevana v zadnjih 50 letih, kaže, da je genetski prispevek k nagnjenosti za samomorilne misli in/ali dejanje 30–50 %. Področje epigenetike predstavlja most med okoljskimi vplivi in geni. Delovanje epigenetskih mehanizmov, ki se spreminjajo in odzivajo kot odgovor na okolje (bodisi v celici in telesu, bodisi izven njega), tako predstavlja možen način uravnavanja genov. Pri tem ne pride do spremembe genetskega zapisa, ampak do sprememb na ravni prepisovanja in prevajanja genov. Epigenetska mehanizma, ki smo ju obravnavali v tej raziskavi, sta posttranslacijske modifikacije histonskih repov in mikro RNA. V raziskavo smo vključili moške, umrle zaradi samomora z obešanjem, kot kontrole pa moške, umrle zaradi nenadnega srčnega zastoja. Nalogo smo izvedi v dveh delih. V prvem delu smo na možganskem tkivu (amonov rog hipokampusa) preučili raven acetilacije lizina 14 na histonu 3 (H3K14ac), v drugem delu pa smo raziskali izražanje kandidatnih miRNA v veziklih likvorja. V prvem delu raziskave smo ugotovili, da je raven H3K14ac znižana pri osebah, umrlih zaradi samomora, v primerjavi s kontrolno skupino. Na podlagi rezultatov H3K14ac smo izbrali kandidatne gene, za katere smo preverili raven izražanja v hipokampusu. Pokazali smo, da se izražanje statistično značilno razlikuje med osebami, umrlimi zaradi samomora, in kontrolno skupino pri treh genih, ADORA2A, B4GALT2 in MMP14, katerih spremenjena raven H3K14ac se je nahajala navzgor od gena in v 5'-neprevedeni regiji. Statistično značilne korelacije med ravnjo H3K14ac in izražanjem genov nismo pokazali kar kaže na to, da tudi drugi epigenetski mehanizmi doprinesejo k odpiranju kromatina in posledičnemu izražanju genov. Za omenjene tri gene s statistično značilno razliko v izražanju smo pokazali, da so v genetski ali fizični interakciji oziroma v interakciji znotraj iste poti z geni, ki so bili v literaturi povezani s samomorom. V drugem delu naloge smo z diferencialnim ultracentrifugiranjem izolirali zunajcelične vezikle likvorja ter iz njih izolirali miRNA. Izbor kandidatnih miRNA je temeljil na pregledu literatue. Izbrane miRNA so imele spremenjeno izražanje v možganih, likvorju in krvi, vendar pa le-ta ni bila izolirana iz zunajceličnih veziklov, temveč v večini primerov direktno iz možganskega tkiva oziroma telesne tekočine. Ugotovili smo, da več kot polovice izbranih kandidatnih miRNA v veziklih likvorja z metodo kvantitativnega PCR ne zaznamo. Izmed miRNA, ki so bile prisotne v zunajceličnih veziklih likvorja, sta dve miRNA, miR-19a-3p in miR-4516, pokazali statistično značilno razliko med skupinama. Naši rezultati predstavljajo pomemben uvid v epigenetske spremembe na področju samomora. Pokazali smo povezavo s samomorom za tri kandidatne gene ter dve miRNA, s čimer smo potrdili pomemben doprinos bioloških dejavnikov k samomoru.20242024-06-23 07:15:18Doktorsko delo/naloga158933VisID: 26354sl