Proučevanje antiproliferativnega delovanja zaviralcev proteina toplotnega šoka 90 na celičnih modelih raka dojk in Ewingovega sarkomaTrunkelj, Natalija (Avtor) Tomašič, Tihomir (Mentor) Urbančič, Dunja (Komentor) Hsp90rak dojkeEwingov sarkomapoptozacelični cikelzaviralci Hsp90V razvitem svetu rak predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti. Zaradi zgodnjega odkrivanja in številnih terapevtskih možnosti se umrljivost za rakom v zadnjih letih zmanjšuje, a še vedno ostaja del malignih obolenj neozdravljiv ali razvije rezistenco na terapijo. Rakave celice povečano proizvajajo proteine toplotnega šoka (Hsp), ki zato predstavljajo dobro tarčo pri zdravljenju raka. V sklopu magistrske naloge smo proučevali vpliv zaviralcev Hsp90 na celice raka dojke in Ewingovega sarkoma. Na celičnem modelu raka dojk MCF-7 smo testirali dva zaviralca C-končne domene Hsp90 (1 in 2) ter selektivni zaviralec N-končne domene Hsp90β, spojino 3. Na celicah Ewingovega sarkoma SK-N-MC smo vrednotili in vitro tri različne zaviralce Hsp90 (1, 2 in 4), od katerih se vsi vežejo na C-končno domeno Hsp90, eden izmed njih (spojina 4) pa zavira še N-končno domeno topoizomeraze IIⱺ. Celice smo izpostavili spojinam različnih koncentracij, ki smo jih določili glede na rezultate predhodnih presejalnih testov proliferacije. Na celicah MCF-7 smo testirali spojine v naslednjih koncentracijah: spojino 1 v koncentracijah 0,7 µM; 1,5 µM in 7,0 µM, spojino 2 v koncentraciji 7,0 µM in spojino 3 v koncentracijah 7,0 µM in 37,5 µM. Na celičnih modelih SK-N-MC smo testirali spojine v naslednjih koncentracijah: spojino 1 v koncentracijah 0,7 µM; 1,5 µM; 7,0 µM; 37,5 µM in 70 µM, spojino 2 v koncentraciji 7,0 µM, 37,5 µM in 70 µM in spojino 4 v koncentracijah 0,7 µM; 1,5 µM; 7,0 µM; 37,5 µM. Izvedli smo primerjavo učinkovitosti posameznih spojin na različne tipe rakavih celic. S kombinacijo fluorescenčno označenega aneksina V in barvila SytoxBlue smo s pretočno citometrijo merili obseg apoptoze pri izbranih celicah, z uporabo propidijevega jodida pa preverili zastoj celic v celičnem ciklu. Pri vrednotenju spojin smo uporabili tri časovne točke: 24-urno, 48-urno in 72-urno. Rezultati so pokazali, da vsi proučevani zaviralci Hsp90 učinkovito izzovejo apoptozo tako pri celicah MCF-7 kot tudi pri SK-N-MC. Spojine 1, 2 in 3 po 24-urnem tretmaju povzročijo zastoj celic MCF-7 v fazi G2/M celičnega cikla. Na celični liniji SK-N-MC pa tudi opazimo zastoj v fazi G2/M po 24 urah po tretiranju s spojino 2. Spojina, ki deluje kombinirano tako na C-končno domeno Hsp90 kot na N-končno domeno topoizomeraze IIⱺ (spojina 4), v večji meri povzroči apoptozo celic v primerjavi s selektivnimi zaviralci C-končne domene na celicah SK-N-MC. Spojina 1 pa je najučinkovitejša zoper celice raka dojke. V prihodnosti bi bilo zato smiselno testirati in vitro izbrane zaviralce Hsp90 v kombinaciji z drugimi zaviralci signalnih poti pri raku in vrednotiti sinergistične učinke. Na ta način bi lahko uporabili nižje koncentracije zaviralcev Hsp90 in s tem povzročili manj neželenih učinkov.20242024-06-22 07:45:52Magistrsko delo/naloga158898VisID: 105079sl