<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga in pomen Mycoplasme canis v patogenezi plodnostnih motenj in urogenitalnih obolenj psov</dc:title><dc:creator>Suhadolc Scholten,	Sara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Tozon,	Nataša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>bolezni psov</dc:subject><dc:subject>okužbe z mikoplazmo – diagnostika – izolacija in čiščenje</dc:subject><dc:subject>moške urogenitalne bolezni – veterinarske</dc:subject><dc:subject>ženske urogenitalne bolezni – veterinarske</dc:subject><dc:subject>metagenomika</dc:subject><dc:subject>serološki testi</dc:subject><dc:subject>kemične analize krvi</dc:subject><dc:subject>verižna reakcija s polimerazo</dc:subject><dc:subject>psi</dc:subject><dc:description>Namen doktorske naloge je bil razjasniti pomembnost okužbe z M. canis pri psih v patogenezi obolenj sečil in spolovil in z njimi povezanih plodnostnih motenj. V klinično študijo smo vključili 52 psov, od tega 7 psov z znaki obolenj sečil in spolovil, 14 psov s kliničnimi znaki plodnostnih motenj in 31 psov brez kliničnih znakov okužbe. 
Povzročitelja smo dokazovali s pomočjo PCR (angl. polymerase chain reaction) metode v vaginalnih in prepucialnih brisih psov. Analizo sestave celotne bakterijske raznovrstnosti v vzorcih brisov smo nadgradili z metagenomskim pristopom. Prisotnost specifičnih protiteles smo ugotavljali z metodo DIBA (angl. dot immunobinding assay) in rezultate potrdili z metodo po Westernu. Pri pacientih smo poleg kliničnih znakov bolezni ugotavljali odstopanja v hematoloških in izbranih biokemijskih parametrih v krvi, odstopanja v analizi urina ter specifičnih parametrih analize plodnostnih motenj in skupine medsebojno primerjali.
Z metodo PCR smo M. canis dokazali pri 3/7 (43 %) pacientov z obolenji sečil in spolovil, pri 6/14 (43 %) pacientih s plodnostnimi motnjami in pri značilno nižjem deležu 6/31 (19 %) zdravih psov iz kontrolne skupine. Z metagenomsko analizo bakterijske sestave med skupinami nismo ugotovili značilnih razlik.
Prisotnost specifičnih protiteles na vsaj 1 od 5 izbranih sevov smo z metodo DIBA ugotovili pri 54/55 (98 %) vseh vzorcev. Pri vseh pacientih, razen pri 2 iz kontrolne skupine, smo zabeležili reakcijo na sev M. canis Larissa. Specifičnost reakcije smo potrdili z metodo po Westernu.
Rezultati doktorske naloge so nam v pomoč pri izboru ustreznih diagnostičnih metod, planu zdravljenja in spremljanju odgovora nanj pri pacientih s ponavljajočimi se vnetnimi obolenji sečil in spolovil ali plodnostnimi motnjami. Serološki presejalni testi so smiselni, vsaj pri pacientih s plodnostnimi motnjami. Za dokaz okužbe pa je najprimernejša uporaba specifčne metode PCR za dokazovanje M. canis.</dc:description><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-06-15 07:15:38</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>158526</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 26342</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
