<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Opredelitev zgradbe perifernega živca s pomočjo tehnike difuzijskega zajemanja na MR mikroskopiji</dc:title><dc:creator>Pušnik,	Luka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Snoj,	Žiga	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Serša,	Igor	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>slikanje z difuzijskimi tenzorji</dc:subject><dc:subject>slikanje z magnetno resonanco</dc:subject><dc:subject>periferni živci</dc:subject><dc:subject>histologija</dc:subject><dc:subject>kadaver</dc:subject><dc:subject>anatomija</dc:subject><dc:subject>radiologija</dc:subject><dc:description>IZHODIŠČE. Slikanje difuzijskih tenzorjev (DTI) je magnetnoresonančna (MR) tehnika, ki omogoča določanje omejenosti difuzije vode ter stopnjo anizotropije v bioloških tkivih. Metodo so razvili za oceno strukture in kakovosti snopov živčnih vlaken v osrednjem živčevju. Uporaba sodobnejše strojne opreme, vključno z naprednejšimi gradientnimi tuljavami in močnejšim magnetnim poljem, omogoča boljšo prostorsko ločljivost ter s tem prikaz manjših struktur, kot so npr. periferni živci. Široka možnost uporabe DTI je pritegnila veliko pozornosti za prikaz in oceno strukture perifernih živcev, vendar njegovo klinično uporabnost še vedno omejuje slabše poznavanje vrednosti difuzijskih tenzorjev živca.
NAMEN. S prostorsko visokoločljivim MR sistemom (MR mikroskopijo) analizirati in prikazati difuzijske tenzorje znotraj anatomskih predelkov perifernega živca (živčnih fasciklov, perinevrija ter interfascikularnega epinevrija) ex vivo. Ugotoviti, ali je prikaz perifernega živca z MR mikroskopijo primerljiv s standardno histološko preiskavo perifernega živca.
METODE. Kratke segmente medianega živca dolžine 9 mm smo odvzeli petim svežim, po smrti darovanim telesom. Z uporabo metode pulznih gradientov (PGSE) smo vzorce zajeli na 9,4 T vertikalnem superprevodnem magnetu pri 19 različnih smereh difuzijskega gradienta z utežbo difuzijskega slikanja b = 1150 s/mm$^2$ in enkrat brez difuzijskega gradienta (b = 0 s/mm$^2$). Posamezen vzorec smo prikazali v 16 rezinah debeline 0,625 mm. Znotraj vsake rezine smo ročno obrisali fascikle, perinevrij, interfascikularni epinevrij ter presek živca. Iz regionalno povprečnih difuzijsko obteženih signalov smo izračunali difuzijske tenzorje vsem anatomskim predelkom. Z uporabo enosmerne oz. dvosmerne analize variance (ANOVA) smo primerjali difuzijske tenzorje med darovalci; z uporabo linearne regresije in t testa za en vzorec pa smo izračunali odvisnosti med difuzijskimi tenzorji in parametri na fascikularni ravni (število fasciklov, površina fasciklov, fascikularno razmerje ter površina preseka živca). Difuzijske tenzorje smo grafično prikazali z difuzijskimi elipsoidi in traktografskimi prikazi. Po končanem MR zajemanju smo iz segmentov živcev pripravili 0,01 mm tanke histološke rezine, jih pobarvali s hematoksilinom in eozinom, zajeli z optičnim mikroskopom pod 40-kratno povečavo ter izmerili površine fasciklov in preseka živca. Z dvosmernim ANOVA testom za ponovljene meritve smo primerjali izmerjene površine na MR prikazih in histoloških rezinah.
REZULTATI. Fascikli so bili najbolj anizotropni anatomski predelek perifernega živca. V interfascikularnem epinevriju je bila difuzija bolj izrazita v ortogonalnih smereh. Difuzijski tenzorji so se med darovalci statistično pomembno razlikovali znotraj fasciklov (P &lt; 0,0001) in perinevrija (P ≤ 0,0001), medtem ko v interfascikularnem epinevriju ni bilo statistično pomembnih razlik. Med difuzijskimi tenzorji in strukturo živca na fascikularni ravni nismo opazili nobenih statistično pomembnih odvisnosti. S primerjavo površin na MR prikazih in histoloških rezinah smo ugotovili, da pri oceni števila in površine fasciklov ni statistično pomembnih razlik, medtem ko je pri oceni površine preseka živca statistično pomembna razlika (P &lt; 0,001).
ZAKLJUČKI. Prostorsko visokoločljiv MR sistem z močnim magnetnim poljem omogoča natančen prikaz anatomskih predelkov medianega živca in z uporabo bipolarnih difuzijskih gradientov prikaže anizotropno gibanje molekul vode, ki je najizrazitejše v področju fasciklov, in sicer v smeri poteka živčnih vlaken. Difuzijski tenzorji se v področju fasciklov in perinevrija med različnimi darovalci statistično pomembno razlikujejo. Visoka prostorska ločljivost MR slik omogoča natančen prikaz strukture perifernega živca in se približa zmožnosti prikaza anatomskih predelkov, ki jo vidimo pri standardni histološki preiskavi živca.</dc:description><dc:publisher>L. Pušnik</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2024-02-02 12:12:08</dc:date><dc:type>Raz. nal. na višji ali visoki šoli</dc:type><dc:identifier>154226</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 611:615.8</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 162213123</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
