Morfološki in funkcionalni izidi zdravljenja centralne serozne horioretinopatije s podpražnim mikropulznim laserjemKiraly, Peter (Avtor) Jaki Mekjavič, Polona (Mentor) Smrekar, Jaka (Komentor) Centralna serozna horioretinopatijaCSCpodpražni mikropulzni laserMPLmorfološki biomarkerjifunkcionalni biomarkerjiUvod: Centralna serozna horioretinopatija (CSC) je žilnično-mrežnična bolezen, ki poslabša vidno ostrino in je bolj pogosta pri mlajšem, delovno aktivnem prebivalstvu. Pri bolnikih, pri katerih pride do remisije po naravnem poteku v treh mesecih, se vidna ostrina praviloma povrne na stopnjo pred epizodo CSC, pri bolnikih z daljšimi epizodami pa pride do nepovratne okvare vidne funkcije. Ti bolniki potrebujejo zdravljenje, na primer zdravljenje s podpražnim mikropulznim laserjem (MPL), ki je, podobno kot ostale vrste zdravljenja, le delno učinkovito. Namen: V raziskavi smo želeli opredeliti morfološke in funkcionalne spremembe po spontani remisiji epizode CSC in po zdravljenju CSC z MPL ter prepoznati biomarkerje, ki so povezani s spontano remisijo epizode CSC in učinkovitostjo zdravljenja z MPL. Opazovali smo korelacije med funkcionalnimi parametri in morfološkimi parametri med epizodo CSC in po njej. Metode: V raziskavo smo vključili 50 bolnikov z akutno CSC. Ob prezentaciji smo opravili slikovno diagnostiko, in sicer optično koherentno tomografijo (OCT), optično koherentno tomografijo angiografijo (OCTA), angiografijo s fluoresceinom (FA) in indocianin zelenim (ICGA) ter avtofluorescenco očesnega ozadja (FAF). S funkcionalnimi preiskavami smo določili najboljšo korigirano vidno ostrino (BCVA) in kontrastno senzitivnost (CS) ter opravili mikroperimetrijo (MP) in multifokalno elektroretinografijo (mfERG). Vse bolnike smo nato pregledali po treh mesecih in šestih mesecih od začetka epizode ter ponovili vse preiskave, razen FA in ICGA. Bolnike, pri katerih je epizoda CSC vztrajala še tri mesece od začetka bolezni, smo zdravili z mikropulznim laserjem (MPL), bolnike s spontano remisijo pa smo samo spremljali. Biomarkerje za napoved spontane remisije smo opazovali ob prezentaciji, biomarkerje za napoved učinkovitosti zdravljenja z MPL pa tik pred zdravljenjem (tri mesece od začetka epizode CSC). Rezultati in zaključki: Pri 19 bolnikih, ki smo jih uvrstili v skupino s spontano remisijo (sCSC), je tri mesece od začetka epizode CSC prišlo do resorpcije subretinalne tekočine (SRF) po naravnem poteku. Pri 31 bolnikih, ki smo jih uvrstili v skupino s perzistentno epizodo CSC (pCSC), je bila SRF prisotna še tri mesece po začetku epizode. V obeh skupinah je ob resorpciji SRF prišlo v povprečju do zmanjšanja centralne debeline mrežnice (CRT) in makularnega volumna (MV). Prav tako so se v povprečju debelina žilnice ter širina in višina odstopa pigmentnega epitela (PED) med potekom raziskave zmanjševali v obeh skupinah, medtem ko se je število hiperreflektivnih vključkov (HF) variabilno spreminjalo. Bolniki, ki so nagnjeni k perzistentni epizodi CSC, so v povprečju starejši, ženskega spola in imajo ob prezentaciji v povprečju širši PED, večje število HF, tanjšo žilnico in difuzne spremembe RPE (v paru). Pri 15 od 31 bolnikov, zdravljenih z MPL, je tri mesece po zdravljenju prišlo do remisije. Bolniki v skupini z dobrim odgovorom na zdravljenje z MPL (dCSC) so imeli v povprečju nižjo subretinalno tekočino (SRF) in ožji PED. V sCSC skupini so se vsi parametri vidne funkcije ob resorpciji SRF (trije meseci) v povprečju izdatno izboljšali in se nato niso več niso bistveno spreminjali, razen kontrastne senzitivnosti, ki se je izboljševala počasneje do šestega meseca. V skupini pCSC je zaradi zakasnjene resorpcije SRF prišlo do počasnejšega izboljšanja parametrov vidne funkcije po treh mesecih in po šestih mesecih od začetka epizode. Skupina sCSC je imela v primerjavi s skupino pCSC po šestih mesecih od začetka epizode v povprečju višjo gostoto amplitud v prvem obroču (mfERG-A1), medtem ko razlike v bolj perifernih obročih (mfERG-A2 do mfERG-A5) med skupinama niso bile statistično značilno različne. Bolniki, ki so po zdravljenju z MPL dosegli vidno ostrino 1,0 po Snellenu, so imeli vrednosti mrežnične senzitivnosti in gostote amplitud na spodnji meji referenčnega intervala. Parametri vidne funkcije so bili znižani v področju akumulacije SRF.20242024-01-11 07:15:06Doktorsko delo/naloga153504VisID: 26215sl