Osamljenost starejših odraslih v institucionalnem varstvu v času pandemije covid-19Koščak, Valerija (Avtor) Sicherl, Zorana (Mentor) Bratun, Urša (Recenzent) diplomska deladelovna terapijadom starejših občanovsocialna izoliranostkvalitativna raziskavaUvod: Pandemija koronavirusne bolezni covid-19 je imela negativen vpliv na domove starejših občanov. Z namenom preprečevanja okužb so bili v institucionalnem varstvu sprejeti ukrepi za preprečevanje širjenja okužb, kar je vplivalo na občutke osamljenosti pri starejših odraslih v DSO. Strategije za preprečevanje osamljenosti so ohranjanje stika z ljudmi in vključevanje v aktivnosti. Pomembno vlogo imajo delovni terapevti, ki spodbujajo socialne stike in vključevanje v za posameznika smiselne aktivnosti. Namen: Ugotavljali smo, kako starejši odrasli v institucionalnem varstvu med pandemijo koronavirusne bolezni covid-19 doživljajo osamljenost in kako se ta odraža. Zanimala nas je tudi njihova socialna vključenost med pandemijo in kakšna je bila pri tem vloga delovne terapije. Metode dela: V kvalitativni raziskavi smo izvedli osem polstrukturiranih intervjujev s stanovalci, ki bivajo v DSO. Intervjuje smo posneli, dobesedno prepisali in kvalitativno vsebinsko analizirali. Rezultati: Oblikovali smo štiri kategorije, in sicer vključevanje v okupacije, bivalno okolje, osamljenost stanovalcev in socialna izoliranost. Večina stanovalcev občutka osamljenosti ni navedla, bolj so izpostavili željo po družbi in stik s svojci. Bolj kot osamljenost so izpostavili socialno izoliranost, ki je vključevala omejitev gibanja, prepoved obiskov in druženja s sostanovalci, glavni socialni stik so predstavljali zaposleni in svojci, s katerimi so komunicirali po telefonu. V času zaščitnih ukrepov se je povečalo izvajanje pasivnih aktivnosti. Velik pomen je imelo vključevanje v delovno terapijo, kjer so se ob sprostitvi ukrepov družili s sostanovalci, ustvarjali in se vključevali v njim pomembne aktivnosti. Razprava in zaključek: Stanovalci osamljenosti v obdobju pandemije koronavirusne bolezni covid-19 v večini niso občutili. Bolj kot osamljenost so izpostavili željo po druženju. Večina stanovalcev je socialne stike ohranjala s svojci po telefonu in z zaposlenimi, svoje prostočasne aktivnosti pa so stanovalci v času zaščitnih ukrepov izvajali v sobah. Pri zmanjševanju občutka osamljenosti ima veliko vlogo delovna terapija. Aktivnosti, ki jih stanovalci izvajajo znotraj delovne terapije, predstavljajo rutino in pomemben kanal za ohranjanje socialnih stikov.[V. Koščak]20232023-12-13 07:45:36Diplomsko delo/naloga152941UDK: 615.851VisID: 131954COBISS_ID: 177170691sl