​Povezava med travmatskimi izkušnjami pred 18. letom in sodelovalnostjo pri bolnišničnem zdravljenju odvisnosti od prepovedanih psihoaktivnih snoviRistić-Ilić, Jelena (Avtor) Kastelic, Andrej (Mentor) travmatska izkušnja pred 18. letomodvisnostprepovedane psihoaktivne snovisodelovalnost pri bolnišničnem zdravljenju.Uvod: Bolezni odvisnosti predstavljajo velik javnozdravstveni in socialni problem, ki se skozi čas povečuje. Podobno velja za psihične in zdravstvene posledice zgodnje travmatske izkušnje. Dosedanje raziskave so ugotavljale povezanost med travmatskimi izkušnjami v otroštvu in jemanjem prepovedanih psihoaktivnih snovi (PAS), vendar niso obsežno raziskale dejavnikov, ki vplivajo na izhod zdravljenja v smislu sodelovalnosti. Namen dela je bil ugotoviti povezanost med travmatskimi dogodki pred 18. letom, prisotnostjo pomembnega zaščitniškega odraslega v času travmatskega dogodka, anksioznostjo in depresivnostjo v času zdravljenja, tveganimi vedenji in vključenostjo pomembnih bližnjih oseb pri aktualnem bolnišničnem zdravljenju ter sodelovalnostjo pacientov pri zdravljenju. Metode: Uporabljena je bila kvantitativna presečna metoda raziskovanja. V obdobju od 13. 1. 2020 do 31. 5. 2021 so bili razdeljeni vprašalniki vsem bolnišnično sprejetim pacientom (N=218) Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Sodelovanje je odklonil en pacient, raziskave se jih je udeležilo 217. Strukturirani vprašalnik so izpolnjevali prvi teden po sprejemu v bolnišnični program zdravljenja. Za oceno travmatskih izkušenj pred 18. letom je bila uporabljena krajša različica vprašalnika Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF). Intervjuje je opravil zdravnik. Tvegano pitje alkohola je bilo ocenjeno z vprašalnikom AUDIT, prisotnost depresivnih in anksioznih simptomov pa z Zungovimi samoocenjevalnimi lestvicami depresivnosti in anksioznosti, ki so jih pacienti izpolnjevali samostojno v prisotnosti zdravstvenega osebja. Podatki o vrstah PAS so pridobljeni z uporabo urinskih testov ob sprejemu, podatki o virusni hepatitis C okužbi iz mikrobioloških izvidov, o prejšnjih zdravljenjih in pridruženih duševnih motnjah pa iz medicinske dokumentacije in bolnišničnega informacijskega sistema. Sodelovalnost je bila opredeljena kot zaključek bolnišničnega zdravljenja v skladu s skupno dogovorjenim načrtom med pacientom in psihiatrom/terapevtom (da-ne). Za analizo podatkov je bila uporabljena opisna in bivariantna statistika ter regresija. Povezave s p < 0,05 so se obravnavale kot statistično značilne. Rezultati: V raziskavo se je vključilo 217 bolnišnično zdravljenih pacientov na CZOPD, od tega 51 (23,5 %) žensk in 166 (76,5 %) moških, starih 36±7 let. O pomembni travmatski izkušnji v otroštvu je poročalo 78,8 % udeleženih. Izkazalo se je, da je sodelovalnost pri zdravljenju statistično značilno povezana s čustveno travmatsko izkušnjo pred 18. letom [RO (95 % IZ) 0,52 (0,3; 0,9), p = 0,019], ne pa s preostalimi vrstami travmatskih izkušenj (splošna, fizična, spolna). Čustvena travmatska izkušnja je bila povezana z večino raziskovanih tveganih vedenj. Pri slabi tretjini udeležencev (30,4 %) je bil v času travmatske izkušnje prisoten zaščitniški odrasli, a se to ni izkazalo kot statistično značilno povezano s sodelovalnostjo pri bolnišničnem zdravljenju [RO (95 % IZ) 0,75 (0,42; 1,35), p = 0,339]. Število tveganih vedenj je bilo statistično značilno povezano s prisotnostjo travmatske izkušnje pred 18. letom [RO (95 % IZ) 1,35 (1,17; 1,57), p < 0,001], ne pa s sodelovalnostjo pri zdravljenju [RO (95 % IZ) 1,01 (0,91; 1,11), p = 0,897]. Prisotnost anksioznih in depresivnih simptomov v času zdravljenja se ni izkazala za statistično pomembno povezano s sodelovalnostjo pri zdravljenju: [RO (95 % IZ) 0,81 (0,47; 1,38), p = 0,434] in [RO (95 % IZ) 0,64 (0,34; 1,18), p = 0,151], prav tako ne s pomembno travmatsko izkušnjo: [RO (95 % IZ) 1,05 (0,99; 1,12), p = 0,091] in [RO (95 % IZ) 0,99 (0,95; 1,03), p = 0,551]. Razlike po spolu in starosti na vzorcu niso bile statistično značilne. Zaključek: Ugotovitve raziskave, da je več kot tri četrt pacientov poročalo o pomembni travmatični izkušnji, da je prisotnost travmatične izkušnje povezana s številom tveganih vedenj in da je čustvena travmatična izkušnja povezana z negativnim izhodom zdravljenja bolezni odvisnosti, nakazujejo potrebo po rutinskem ocenjevanju travmatskih izkušenj v otroštvu pri obravnavi pacientov, odvisnih od PAS. Rezultati lahko predstavljajo izhodišča za nadaljnje raziskovanje v smislu iskanja drugih dejavnikov, ki součinkujejo s sodelovalnostjo pri zdravljenju.20232023-10-19 07:15:06Doktorsko delo/naloga151746VisID: 25317sl