<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Razvoj kromatografske metode za določanje rezidualne plazmidne DNA v procesnih vzorcih mRNA</dc:title><dc:creator>Leban,	Marta	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Trontelj,	Jurij	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Sekirnik,	Rok	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>HPLC</dc:subject><dc:subject>rezidualna plazmidna DNA</dc:subject><dc:subject>mRNA</dc:subject><dc:subject>qPCR</dc:subject><dc:subject>AGE</dc:subject><dc:description>Nedavni klinični uspehi tehnologije mRNA pri obvladovanju pandemije covid-19 so sprožili številne inovacije v proizvodnih in analitskih tehnologijah za tovrstno terapevtsko obliko. mRNA nastane pri encimski transkripciji plazmidne DNA s pomočjo polimeraze, v procesu brez celic, imenovanem in vitro transkripcija. Po transkripciji se plazmidna DNA obravnava kot nečistoča, ki nastane med procesom, in jo je potrebno odstraniti. Za ta namen se uporabljajo različni pristopi, kot je encimska razgradnja z deoksiribonukleazami, kromatografska ločba ali obarjalne tehnike. Trenutne regulativne zahteve so 10 ng rezidualne DNA na en odmerek – ta se giblje med 30 in 100 µg mRNA. 

Morebitno rezidualno plazmidno DNA v mRNA vzorcih je potrebno spremljati s primerno analitsko tehniko. Trenutna metoda za kvantifikacijo rezidualne DNA je kvantitativna verižna reakcija s polimerazo, ki je precej draga, zahteva poznavanje plazmidnega zaporedja in jo je relativno težko interpretirati. Glede na predstavljeno problematiko je osrednja tematika magistrske naloge razvoj metode HPLC, ki je bolj enostavna, dovolj selektivna, točna, natančna in občutljiva (10 ng rezidualne plazmidne DNA), da zadostuje regulativnim zahtevam. Rezultate smo vzporedno primerjali tako z zgoraj omenjeno metodo kot tudi z agarozno gelsko elektroforezo, ki je sicer metoda izbire za preverjanje prisotnosti in celovitosti nukleinskih kislin. Poleg razvoja metode pa smo optimizirali tudi pripravo vzorcev z uporabo čim manjše količine encima RNaseA (0,4 ng/µg mRNA) in čim krajšim časom inkubacije (0,5 h). 

Pridobljeni rezultati kažejo na uspešen razvoj metode, saj se vsebnost rezidualne plazmidne DNA v analiziranih mRNA vzorcih sklada po vseh izbranih metodah.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-30 07:45:22</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>151144</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 102911</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
