<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv TiO2 na nastanek in razvoj faz cementnega klinkerja</dc:title><dc:creator>Primožič,	Janja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dolenec,	Sabina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Vrabec,	Mirijam	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>TiO2</dc:subject><dc:subject>sulfoaluminatno-belitni klinker</dc:subject><dc:subject>klinkerjeve faze</dc:subject><dc:subject>reaktivnost</dc:subject><dc:description>Zaradi velikega ogljičnega odtisa pri proizvodnji običajnega portlandskega cementa se razvijajo nova veziva, s katerimi bi zmanjšali količine CO2 izpustov ob proizvodnji. Eden takih je sulfoaluminatno-belitni klinker, katerega glavne faze so kalcijev sulfoaluminat, belit in ferit. Namen magistrske naloge je proučiti, kako TiO2 vpliva na razvoj klinkerjevih faz sulfoaluminatno-belitnega klinkerja. V ta namen smo sintetizirali sulfoaluminatno-belitni cementni klinker z naslednjo želeno sestavo faz: 65 % kalcijevega sulfoaluminata, 25 % belita in 10 % ferita in pripravili cement. Cementnemu klinkerju smo dodali štiri različne deleže TiO2 (0,5; 1,0; 2,0 in 4,0 mas. %), ki smo jih sintetizirali pri štirih različnih temperaturah (1150 °C, 1200 °C, 1250 °C in 1300 °C). Sestavo faz klinkerja smo določili z rentgensko praškovno difrakcijsko analizo in Rietveldovo metodo. Na izbranih vzorcih cementnega klinkerja smo z vrstično elektronsko mikroskopijo z energijsko disperzijsko spektroskopijo opazovali mikrostrukturo klinkerja in kemijsko sestavo faz. Iz izbranih vzorcev smo pripravili cement, ki smo mu določili specifično površino s plinsko sorpcijo in porazdelitev velikosti delcev z lasersko granulometrijo. Proučevali smo njegovo reaktivnost z izotermno kalorimetrijo in določili tlačne trdnosti. Ugotovili smo, da so količine kalcijevega sulfoaluminata in belita v vseh vzorcih dokaj konstantne, ter da se količina ferita z naraščanjem koncentracije TiO2 v vzorcu zmanjšuje, količina perovskita pa povečuje. Količina manj zastopanih faz se z večanjem količine TiO2 v vzorcu povečuje, vendar se z naraščanjem temperature količine zmanjšujejo. Hidratacija najkasneje poteče pri vzorcu z največjim deležem TiO2, pri ostalih štirih vzorcih do hidratacije pride približno po istem času od začetka meritve. Tlačna trdnost je manjša v vzorcih z večjo količino TiO2, kar je najverjetneje posledica nastanka nereaktivnega perovskita.</dc:description><dc:publisher>J. Primožič</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-23 08:00:14</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>150801</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 55</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 96199</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 167927299</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
