<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv adsorpcije na sproščanje proteinov iz alginatnih in nanoceluloznih hidrogelov</dc:title><dc:creator>Mulec,	Alexander Marjan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Ručigaj,	Aleš	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>alginat</dc:subject><dc:subject>nanoceluloza</dc:subject><dc:subject>hidrogel</dc:subject><dc:subject>adsorpcija</dc:subject><dc:subject>sproščanje proteinov</dc:subject><dc:description>Biopolimeri so skupina raznih proteinov, nukleotidov, maščob in polisaharidov, ki nastanejo v mnogih organizmih tekom metabolizma. Uporabni so predvsem zaradi svoje nizke cene, obnovljivosti ter zlasti biorazgradljivosti in biokompatibilnosti. Slednji dve lastnosti jih delata obetavne na področjih medicine in farmacije. Iz mnogih biopolimerov je možno pripraviti hidrogele, to so zamrežene tridimenzionalne strukture, ki so sposobne absorbirati vodo in nabrekniti, ne da bi ob tem izgubile svojo strukturo. Uporabnost hidrogelov zajema mnogo področij in aplikacij, med njimi izstopa uporaba v farmaciji kot nosilci za (kontrolirano) sproščanje učinkovin.
V tem magistrskem delu sta bila pripravljena hidrogela iz alginata in TEMPO-oksidirane nanoceluloze za namen določitve vpliva adsorpcije na sproščanje proteina iz obeh hidrogelov. V prvem delu sta bili raztopini biopolimerov s pomočjo kalcijevih ionov zamreženi v obliki kroglic. Nanj je nato bil adsorbiran protein lizocim pri prisotnosti različnih koncentracij natrijevega klorida v adsorpcijskem mediju. Koncentracije proteina so bile določene s pomočjo merjenja absorbance pri 280 nm ob različnih časih. Iz dobljenih koncentracij so bile določene adsorpcijske kapacitete in konstante hitrosti adsorpcije z modelom psevdo-prvega reda. Nato sta bili pripravljeni novi raztopini biopolimerov, ki jima je bila dodana znana količina proteina. Raztopini sta tokrat bili zamreženi, ponovno s kalcijevimi ioni, v kapsulah, ki omogočajo sproščanje proteina iz hidrogela skozi svoje stranske površine. Sproščanje je potekalo v medijih z različnimi koncentracijami natrijevega klorida, količina sproščenega proteina pa je bila prav tako določena z merjenjem absorbance pri 280 nm. Iz rezultatov eksperimentalnega dela je razvidno znižanje adsorpcijske kapacitete biopolimerov in višanje konstante hitrosti psevdo-prvega reda ob višanju koncentracije soli v adsorpcijskem mediju. Iz rezultatov testov sproščanja je možno razbrati korelacijo med adsorpcijo proteina na hidrogel in sproščanjem proteina iz hidrogela.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-21 09:15:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>150652</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 21866</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 172564227</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
