<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Preučevanje mehanizmov odpornosti celic kronične limfocitne levkemije na sodobno terapijo</dc:title><dc:creator>Dragović,	Anđela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Mlinarič-Raščan,	Irena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Avsec,	Damjan	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>kronična limfocitna levkemija</dc:subject><dc:subject>fosfatidilinozitol 3-kinaza</dc:subject><dc:subject>PI3K</dc:subject><dc:subject>NF-κB</dc:subject><dc:subject>idelalizib</dc:subject><dc:subject>duvelizib</dc:subject><dc:subject>proteasom</dc:subject><dc:subject>imunoproteasom</dc:subject><dc:subject>karfilzomib</dc:subject><dc:subject>ONX-0914</dc:subject><dc:subject>odpornost</dc:subject><dc:description>Kronična limfocitna levkemija (KLL) predstavlja najpogostejšo obliko levkemije pri odraslih,
za katero je značilno kopičenje limfocitov B v krvi, kostnem mozgu in limfatičnih organih. V
sodobnem času temelji zdravljenje KLL na uporabi tarčnih zdravil. Mednje spadajo zaviralci
Brutonove tirozin kinaze (BTK), kot sta ibrutinib in akalabrutinib, ter zaviralci
fosfatidilinozitol 3-kinaze (PI3K), idelalizib in duvelizib. S tega vidika smo v okviru
magistrske naloge preučili mehanizme odpornosti na zaviralce PI3K in BTK ter tako ponudili
nove možnosti za njeno premagovanje pri KLL.
Zaradi nezadostno razvitih modelov za preučevanje mehanizmov odpornosti smo uporabili
novo razvite celične linije MEC-1, ki so odporne na ibrutinib, akalabrutinib, idelalizib in
duvelizib. Na teh celicah smo preverili izražanje proteinov preživetvenih poti B-celičnega
receptorja (BCR). Najprej smo z metodo prenosa western preverili izražanje antiapoptotičnih
proteinov Mcl-1, Bcl-2 in Bcl-xL in ugotovili, da je protein Bcl-xL povišano izražen v odpornih
celicah. Nato pa smo s testom PrestoBlue ugotovili, da s selektivnim zaviranjem Bcl-xL skupaj
z zaviranjem PI3K sinergistično zmanjšamo metabolno aktivnost celic, odpornih na idelalizib
in duvelizib, ter posledično premagamo odpornost.
Nato smo vzroke za odpornost celic na zaviralce BTK in PI3K iskali v spremenjenem izražanju
signalnih poti BCR. S prenosom western nismo zaznali sprememb v izražanju proteinov
signalne poti BTK/PLCγ2. Z uporabo pretočne citometrije smo ugotovili konstitutivno
povišano izražanje PI3K in c-Myc v odpornih celicah, s čimer smo izpostavili pomen povezave
signalne poti PI3K in onkogenega proteina c-Myc pri odpornosti na idelalizib in duvelizib.
Na koncu smo se osredotočili na vlogo signalne poti NF-κB pri odpornosti na zaviralce PI3K.
V odpornih celicah smo zaznali povečano izražanje NF-κB. Povezavo med signalno potjo PI3K
in NF-κB smo potrdili z uporabo aktivatorjev NF-κB (PMA/ionomicin, sCD40L) na celicah
bolnikov s KLL, ki so zmanjšali citotoksičnost zaviralcev PI3K. Ker zaviralci proteasoma (cP)
in imunoproteasoma (iP) zavirajo NF-κB, smo preverili ali lahko z njimi premostimo odpornost
na zaviralce PI3K. Z uporabo selektivnega zaviralca cP karfilzomiba in zaviralca iP ONX-0914
v kombinaciji z zaviralci PI3K smo dosegli sinergistično citotoksičnost na celice MEC-1,
odporne na idelalizib in duvelizib. Na podlagi tega rezultata smo sočasno uporabo zaviralcev
PI3K in cP/iP predlagali kot novo možnost za premagovanje odpornosti pri KLL.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-16 07:45:30</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>150353</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 100862</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
