<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga izvajalcev zdravstvene nege pri zagotavljanju kontinuitete zdravstvene oskrbe pacientov s samomorilnim vedenjem</dc:title><dc:creator>Majcen,	Mark	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prestor,	Jože	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Lapanja,	Aljoša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Thaler,	Darja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>samomor</dc:subject><dc:subject>medicinske sestre</dc:subject><dc:subject>kontinuiteta zdravstvene oskrbe</dc:subject><dc:description>Uvod: Samomor je velik javnozdravstveni problem in je vzrok smrti za več kot 700 000 ljudi letno. Zahteva celovito obravnavo, katere ključni del je kontinuiteta. Ta je bistvenega pomena za zagotavljanje optimalne zdravstvene oskrbe na vseh nivojih zdravstvenega varstva. Je proces, v katerem zdravstveni tim in pacient sodelujejo pri krepitvi zdravja in preprečevanju bolezni. Pri obravnavi pacientov, hospitaliziranih zaradi samomorilnega vedenja, je sodelovanje in grajenje zaupanja še toliko bolj pomembno. Izvajalci zdravstvene nege morajo biti vešči pri prepoznavanju znakov samomorilnosti, znati pa morajo nuditi tudi terapevtsko podporo. Namen: Namen diplomskega dela je izpostaviti vlogo izvajalcev zdravstvene nege pri zagotavljanju kontinuitete zdravstvene oskrbe pacientov s samomorilnim vedenjem ter poudariti aktivnosti, s katerimi lahko izboljšajo kakovost in varnost oskrbe. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s kvalitativnim pristopom pregleda domače in tuje strokovne literature v obdobju od 2013 do 2023. Zaradi relevantnosti smo izjemoma izbrali en članek iz leta 1995 in en članek iz leta 2012. Rezultati: Pri obravnavi pacientov, hospitaliziranih zaradi poskusa samomora, morajo izvajalci zdravstvene nege pričakovati motnje obnašanja, dojemanja, komuniciranja in funkcioniranja, ki so lahko posledice zlorabe substanc, psihične stiske ali fizičnih motenj. Pomembno je, da se vsakega pacienta obravnava individualno, ta pa se mora počutiti sprejetega in spoštovanega, saj bo šele takrat pripravljen deliti svojo zgodbo, to pa bo izvajalcem zdravstvene nege omogočilo pripravo individualiziranega načrta zdravstvene nege. Kontaktiranje pacientov 6–12 mesecev po odpustu iz zdravstvenih institucij se je izkazalo kot učinkovito pri spremljanju boljšanja ali slabšanja stanja mentalnega zdravja pri pacientih. Mnogi adolescenčni pacienti so bili veseli tudi vzpodbudnih SMS sporočil in so izrazili željo po tem, da bi jih dobivali do preklica po njihovi volji. Razprava in Zaključek: Za zagotavljanje kontinuitete je najbolj pomembno opazovanje izražanja čustev, vedenja in mišljenja ter zagotavljanje varnosti pacienta. Ključnega pomena pa je tudi sprotno ocenjevanje in dokumentiranje boljšanja ali slabšanja stanja. Z neposesivno bližino, dejanskim zanimanjem in skrbjo za pacienta ta dobi občutek pripadnosti in vrednosti.</dc:description><dc:publisher>[M. Majcen]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-09-13 07:45:56</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>149995</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616-083</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 127978</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 164241923</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
