Kontrola kakovosti osebne varovalne opreme v diagnostični radiologijiLikar, Manca (Avtor) Mekiš, Nejc (Mentor) Dolenc, Laura (Komentor) Škrk, Damijan (Recenzent) magistrska delaradiološka tehnologijaosebna varovalna opremakontrola kakovostipregledovanje osebne varovalne opremezavrnitveni kriterijidoza sevanjaUvod: V diagnostični radiologiji se število preiskav nenehno povečuje, s tem pa je tesno povezana poklicna izpostavljenost sevanju. Da bi le to zmanjšali na najmanjšo možno, je potrebno uporabljati osebno varovalno opremo, za katero pričakujemo, da je celovita, brez poškodb in napak. Namen: Namen raziskave je bil preveriti celovitost osebne varovalne opreme in ugotoviti, katera metoda za ugotavljanje napak na zaščiti je najučinkovitejša. Poleg tega nas je zanimalo še, kako poškodovana zaščita vpliva na prejeto dozo za osebje. Metode dela: Raziskavo smo izvedli na 64 plaščih. Najprej smo testirali, katera od štirih metod odkrivanja poškodb je najučinkovitejša: vizualni in palpatorni pregled, pregled s svetlobo, pregled z računalniškim tomografom ter pregled z diaskopijo ali rentgenskim slikanjem. V drugem delu smo izmerili dozo za nepoškodovanim in poškodovanim delom istega plašča. Raziskavo smo izvajali v primarnem in sekundarnem snopu sevanja. V primarnem snopu smo uporabili ekspozicijska parametra 100 kV za napetost in 32 mAs za tokovni sunek. V sekundarnem snopu smo poustvarili čim bolj podobne pogoje resničnim. Uporabili smo dva najpogosteje uporabljena protokola in dve velikosti polja za vsak protokol. Dozo smo merili na oddaljenosti 40 centimetrov od vodnega fantoma. Rezultati: Največ, 16 poškodb, smo odkrili z rentgenskim ali diaskopskim pregledom. S CT-jem so bile poškodbe vidne na 15 plaščih, z vizualnim in palpatornim na 11, s svetlobnim virom pa na 6 plaščih. V drugem delu raziskave smo ugotovili, da je bil povprečni delež prepustnosti rentgenskih žarkov za napakami v primarnem snopu najmanjši pri plašču 1 in sicer za 0,5 % in največji pri plašču 31 - 316,6 %. Pri vseh protokolih v sekundarnem snopu sevanja so bile prav tako najmanjše vrednosti izmerjene pri plašču 1 (1,3 %) in največje pri plašču 48 (1643 %). Razprava in zaključek: Rezultati kažejo, da sta najučinkovitejši metodi pregledovanja tisti, pri katerih se uporablja rentgenska svetloba - diaskopija ali klasično rentgensko slikanje in CT pregled. Pri meritvah v primarnem in sekundarnem snopu pa smo ugotovili, da med nepoškodovanim in poškodovanim delom obstajajo statistično pomembne razlike. Iz tega lahko ugotovimo, da ni vsa OVO primerna za nadaljnje delo z viri IOS.[M. Likar]20232023-09-06 07:45:34Magistrsko delo/naloga149266UDK: 616-07VisID: 127386COBISS_ID: 163576835sl