Študija primera prilagoditev treh likovnih dejavnosti slepemu otroku v vrtcu in prvem razredu osnovne šoleBabič, Mojca (Avtor) Podobnik, Uršula (Mentor) slep učenecslepotalikovna umetnostprilagoditve likovnih tehnikIgra je za otroka vir izkušenj, informacij in motivacije za delo. Preko igre otrok udejanja svoje potenciale, prav tako pa se začne tudi likovno ustvarjanje. Otrok opazuje, posnema in z različnimi materiali povzame okolje okoli sebe v risbi. Preko tega se otrok uči in izkušnje prenaša v življenje in jih nadgrajuje. Ob tem pa ne smemo pozabiti na otroke s pomanjkanjem vida ali otrok brez vida. Tudi njim moramo omogočiti, da preko umetnosti izrazijo svoj pogled na svet, se prek tega učijo, pridobivajo nove izkušnje in informacije, ki jih kasneje prenesejo v svoje življenje. Večina otrok s težavami z vidom ima možnost šolanja v rednih programih šole in pred tem tudi obiskovati redne vrtce, kjer gradijo na socializaciji in vključevanju slepih in slabovidnih otrok. Ob vstopu slepega ali slabovidnega otroka v reden vrtec ali šolo je bistvo izobraževanje strokovnih delavcev, ki se s tem srečajo prvič in nimajo nobenih izkušenj, na kakšen način otroku ponuditi toliko kot videčim učencem. Pred začetkom šolskega leta je treba skrbno načrtovati cilje, ki naj bi jih otrok skozi leto dosegel, in pa izdelati individualni program za slepega ali slabovidnega otroka. Diplomsko delo temelji na predstavitvi dobre prakse. Z njo želim prikazati načine, kako otroka privabiti v delo likovne umetnosti na način, da z ostalimi vrstniki opravlja enake ali vsaj podobne izdelke s pomočjo različnih pripomočkov in tehnik, ki jih lahko za seboj tudi potipa in jih na ta način ovrednoti. V diplomskem delu me je zanimalo, s kakšnimi izzivi se pri spoznavanju likovne umetnosti v domačem okolju, vrtcu in šoli sooča slep učenec in kako se s tem spopadajo njegovi starši, vzgojiteljica, učiteljica ter otrokova mobilna tiflopedagoginja. S slepim učencem sva v okviru diplomske raziskave opravila tudi tri posebej prilagojene likovne dejavnosti, skozi katere sva iskala načine, kako dečku omogočiti čim večje možnosti za samostojno opravljanje naloge ter lažjo razlago likovnih pojmov, ki se skrivajo v vsaki izmed obravnavanih likovnih tehnik. V ta namen sem v vzorec raziskave vključila otrokove starše, vzgojiteljice, učiteljico in mobilno tiflopedagoginjo in z njimi izvedla delno strukturirane intervjuje. Z učencem sem nato izpeljala še tri prilagojene likovne dejavnosti za spoznavanje treh likovnih področij in pojmov, ki se skrivajo v izbrani tehniki. To so področje risanja, slikarstva in kiparstva in na podlagi pogovora med in po sami dejavnosti sem svoje prilagojene dejavnosti tudi analizirala. Na podlagi analize intervjujev in prilagojenih treh dejavnosti sem ugotovila, da se vsi sodelujoči v raziskavi z učencem trudijo, da bi bil udeležen v čim več dejavnostih, ki jih opravljajo njegovi vrstniki. Likovna umetnost je eden izmed predmetov, ki ga je otroku, ki je brez vida, težko obrazložiti in mu brez nasvetov strokovnjakov ali svojih dolgoletnih izkušenj z delom s slepimi ljudmi težko predstaviti. Skrbno je treba načrtovati in organizirati uro likovne umetnosti, saj je treba predvideti, kako bomo slepemu otroku predstavili in ponudili materiale, da bo njegovo delo lahko kakovostno in poučno kljub temu, da ne vidi. Zanašamo se na materiale, ki jih lahko potipa. In ravno tega se držijo vsi udeleženci v raziskavi. Drug drugemu so v oporo, se spodbujajo in si delijo nasvete, kar pa je ključnega pomena pri inkluziji slepega dečka v sam učni proces. Prilagoditev likovnih tehnik otroku s težavami vida zna biti poseben izziv, vendar s pravim izobraževanjem in pomočjo strokovnjakov lahko dosežemo vse zadane cilje in celo več. Vse, kar potrebujemo, je kanček zanimanja, iznajdljivost in podporo vodstva, sodelavcev ter otrokovih staršev.M. Babič20232023-09-03 08:30:23Diplomsko delo/naloga149113UDK: 373.2(043.2)VisID: 153510DOI: 20.500.12556/RUL-149113COBISS_ID: 163153923sl