<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv prilagajanja na časovni zamik na delovanje telesa in športno zmogljivost pri zimskih športnikih</dc:title><dc:creator>Eržen,	Maša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Morrison,	Shawnda	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kajtna,	Tanja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>kronotip</dc:subject><dc:subject>dnevna zaspanost</dc:subject><dc:subject>časovni zamik</dc:subject><dc:subject>alpski smučarji</dc:subject><dc:subject>smučarski skakalci</dc:subject><dc:description>Med tekmovalno sezono vrhunski alpski smučarji in smučarski skakalci občasno potujejo na oddaljena prizorišča tekmovanj svetovnega pokala. Pri tem doživijo časovni zamik, ki zanje predstavlja dodatno breme, saj ima lahko posledice na delovanje telesa in športno zmogljivost. Namen magistrske naloge je bil ugotoviti, kakšne so osnovne kronobiološke karakteristike športnikov obeh panog, preučiti časovno obdobje okrevanja po časovnem zamiku ter podati priporočila športnikom, njihovim trenerjem ter spremljevalnemu osebju za ravnanje v tem obdobju. 

V prvi del raziskave, v katerem smo preučevali osnovne kronobiološke karakteristike vrhunskih zimskih športnikov, je bilo vključenih 25 preizkušancev obeh spolov (starosti 24,56 ± 4,13 leta, telesne višine 173,44 ± 9,03 cm in telesne teže 68,83 ± 15,28 kg). Slednji so enkrat v sezoni izpolnili Vprašalnik jutranjosti-večernosti in Epworthovo lestvico zaspanosti. V drugem delu, v katerem smo preučevali časovno obdobje okrevanja po časovnem zamiku, je sodelovalo osem preizkušancev obeh spolov iz obeh panog (starosti 24,38 ± 4,24 leta, telesne višine 170,13 ± 7,32 cm in telesne teže 64,25 ± 19,61 kg). Slednji so po v naprej določenem protokolu, ki je trajal 10 dni, izpolnjevali Vprašalnik Liverpool Jetlag, Epworthovo lestvico zaspanosti in Vprašalnik jutranjosti-večernosti. V povprečju so preizkušanci prečkali sedem časovnih pasov.

Analiza podatkov je pokazala, da je bil v vzorcu najpogostejši vmesni tip kronotipa in da je večina preko dneva občutila nizko do visoko normalno dnevno zaspanost ter da med kronotipi ni prihajalo do razlik v dnevni zaspanosti. Nadalje smo ugotovili, da je prihajalo do statistično značilnih razlik med dnevi v oceni zaspanosti, občutenja časovnega zamika in lahkotnosti zaspati. Pri ostalih ocenah oz. podskalah nismo ugotovili statistično značilnih učinkov dneva, dela dneva ter interakcije dneva meritev in dela dneva.

Rezultati kažejo, da večinski delež pri preučevani populaciji predstavljata jutranji in vmesni tip kronotipa, dnevna zaspanost se giblje v mejah normalne, med kronotipi pa ni razlik v dnevni zaspanosti. Vrhunski zimski športniki do določene mere občutijo učinek časovnega zamika, vendar v splošnem učinek nanje ni velik. Posploševanje z vzorca na populacijo je v drugem delu raziskave zaradi majhnosti vzorca vprašljivo, zato so potrebne nadaljnje raziskave na večjem številu preizkušancev, kar bo omogočilo tudi natančnejša navodila za ravnanje športnikov v tem obdobju.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-07-14 07:15:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>147840</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 42301</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 161920515</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
