Ironične implikature v delu Seis problemas para don Isidro Parodi in njihov prenos v angleški prevod Six problems for don Isidro ParodiPestotnik, Mateja (Avtor) Pihler Ciglič, Barbara (Mentor) Ilc, Gašper (Mentor) ironijapogovorne maksimeoff-record strategijeprevajanjeŠest problemov za Isidra Parodija.V magistrski nalogi raziskujemo izražanje ironije v literarnem delu Seis problemas para don Isidro Parodi in v njegovem prevodu v angleščino. V teoretičnem delu predstavimo nekatere temeljne teorije o ironiji (Griceove teorije in teorije, ki temeljijo na polifoniji, npr. teorijo Sperberja in Wilsona 2004, Clarka in Gerriga 1984, Ducrota 1984 itd.). Pri razlikovanju med ironičnimi in neironičnimi povedmi se opiramo na Attardovo teorijo (2000), ki pojasnjuje in sistematizira vlogo konteksta pri ustvarjanju ironije (the theory of contextual inappropriateness). Predstavimo tudi teorijo Albe Juez (1995) o izražanju ironije s kršenjem katerekoli maksime, kar se lahko za vsako maksimo doseže z uporabo določenih off-record strategij, ki sta jih predstavila Brown in Levinson (1987) v okviru svoje teorije vljudnosti. Poleg tega predstavimo jezikovne označevalce ironije, ki jih je zbrala skupina GRIALE (2006). Na koncu predstavlimo tudi nekatere študije o ironiji, ki so bile opravljene na področju prevodoslovja – funkcionalni prevod ironije Christianne Nord (2010), prevod ironije z diskurzivnega vidika Hatima (1997) –, in si ogledamo nekatere splošne značilnosti prevedenih besedil, kot jih razlaga Laviosa-Braithwaite (1998). V empiričnem delu analiziramo 24 konkretnih primerov ironije s petimi različnimi vrstami jezikovnih označevalcev ironije, pri čemer ugotavljamo kontekstualne dejavnike, zaradi katerih je poved ironična, katere maksime se kršijo in off-record strategije, ki se za to uporabijo. V angleškem prevodu opazujemo, ali se ironija ohranja ali ne in kakšen vpliv imajo nanjo kršenje maksim, uporaba off-record strategij, komunikacijska situacija in splošne značilnosti prevedenih besedil. Rezultati analize primerov so pokazali, da se ironija v prevodu praviloma ohrani, kadar se ohrani kršitev maksime izvirnega besedila ali pa se vsaj, če se kršitev izvirne maksime izgubi, to nadomesti s kršitvijo druge maksime. Jezikovni označevalci ironije so pomagali prepoznati ironijo, vendar niso bili vedno pogoj za njeno ohranitev v prevodu. Analiza komunikacijske situacije v delu nam je omogočila razložiti ironijo kot pojav, ki lahko presega okvire zgodbe, kar kaže, da je ironija večplasten pojav in jo moramo zato razlagati s širokega zornega kota.20222023-07-11 09:52:16Magistrsko delo/naloga147688VisID: 518182sl