<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv ketamina in midazolama na viabilnost astrocitov možganske skorje podgane</dc:title><dc:creator>Faganeli,	Dan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lipnik Štangelj,	Metoda	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>ketamin</dc:subject><dc:subject>midazolam</dc:subject><dc:subject>viabilnost</dc:subject><dc:subject>astrociti</dc:subject><dc:subject>možganska ishemija</dc:subject><dc:description>Namen: Ketamin in midazolam sta anestetika, pogosto uporabljena za dnevne kirurške posege in indukcijo v anestezijo. V zadnjih letih se po eni strani poroča o njuni toksičnosti, vidni po anesteziji, po drugi strani pa o možnosti zaščitnega delovanja pri možganski kapi. Sočasno se vloga astrocitov izkazuje kot ključnega pomena v homeostazi možganov in vzdrževanju celotne možganske funkcije. Viabilnost astrocitov je zato neposredno povezana z ustrezno funkcijo celotnega centralnega živčevja. Namen te naloge je in vitro preveriti in primerjati vpliv obeh anestetikov na viabilnost astrocitov, postavljenih v simulirane fiziološke oziroma patološke pogoje.
Metode: Primarno celično kulturo astrocitov možganske skorje podgane smo uporabili za osnovo eksperimentalnega modela. Celice smo razdelili v dve skupini, pri čemer smo drugo skupino pred tretiranjem poškodovali s simulirano možgansko ishemijo. Obe skupini celic smo nato za 24 ur izpostavili naraščajočim koncentracijam ketamina in midazolama, vključno s tipičnimi koncentracijami, prisotnimi v plazmi tekom anestezije. Za določitev viabilnosti predhodno nepoškodovanih astrocitov smo s pretočno citometrijo merili apoptozo in nekroptozo, kot vrsti celične smrti. V skupini ishemično poškodovanih astrocitov smo na viabilnost sklepali z merjenjem mitohondrijskega membranskega potenciala z metodo pretočne citometrije ter metabolne aktivnosti celic, ki smo jo določili s testom AlamarBlue® s čitalcem za mikrotitrske plošče.
Rezultati: Terapevtske koncentracije ketamina in midazolama niso vplivale na viabilnost in indukcijo celične smrti nepoškodovanih astrocitov. Viabilnost se je zmanjšala šele pri 100-krat višjih koncentracijah predvsem na račun apoptoze pri ketaminu ter pri 400-krat višjih na račun nekroze pri midazolamu. Ishemično poškodovanim astrocitom je v terapevstkih koncentracijah (0,05 mM) ketamin stabiliziral mitohondrijski membranski potencial in povečal njihovo metabolno aktivnost. Nasprotno, v terapevtskih koncetracijah midazolam ni pokazal nobenega vpliva na viabilnost ishemično poškodovanih astrocitov.
Sklep: V terapevtskih koncentracijah ketamin in midazolam in-vitro ne zmanjšujeta viabilnosti in ne delujeta toksično na astrocite v fizioloških pogojih. V patoloških pogojih, značilnih za možgansko ishemijo, terapevtske koncentracije ketamina, ne pa midazolama, in vitro povečujejo viabilnost in nakazujejo zaščitni učinek do ishemično poškodovanih astrocitov.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-06-25 07:45:50</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>147204</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 96283</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
