Klinični in rentgenski parametri v diagnostiki in operativnem zdravljenju kostne utesnitve komolcaMeglič, Uroš (Avtor) Zupanc, Oskar (Mentor) komoleckostna utesnitevdegenerativna bolezenomejena gibljivostUVOD: Kostna utesnitev komolca je znak začetne degenerativne bolezni komolčnega sklepa, ki zaradi kostnih naplastitev omejuje njegovo gibljivost. Kljub redkosti je pomembno, da se zaradi vpliva na kvaliteto življenja taka patologija ugotovi zgodaj, saj se že na začetku odločamo za kirurško zdravljenje. Zato je pri kostni utesnitvi komolca ustrezna rentgenska diagnostika ključna. Pomaga nam ugotoviti lokacije in obseg degenerativnih sprememb, kar je nujno za odločitev o načinu zdravljenja za tovrstne bolnike. METODE: Preiskovance smo vključevali v dve skupini. V preiskovano skupino smo vključili 30 bolnikov z omejeno gibljivostjo komolca, rentgensko ugotovljeno kostno utesnitvijo in pri katerih je bila diagnoza osteofitov kasneje potrjena med artroskopskim posegom. V kontrolno skupino smo vključili 30 bolnikov, pri katerih je bila ugotovljena izvensklepna patologija komolca. Pri vseh vključenih bolnikih smo opravili meritve gibljivosti, izpolnili Mayo in Oxford vprašalnik ter izmerili utesnitvena kota AIa in PIa. Dobljene rezultate smo primerjali med skupinama. Pri prvi skupini preiskovancev smo primerjali rezultate vprašalnikov, meritve obsega gibljivosti in rentgenske meritve pred in po operaciji. Ugotavljali smo korelacijo med obsegom gibljivosti in vrednostmi kotov. Z namenom izračuna zanesljivosti in ponovljivosti rentgenskih parametrov smo s pomočjo 2-kratnih ocen s tremi ocenjevalci izračunali koeficiente korelacije za posamezne meritve. REZULTATI: Pri radiološkem testiranju je meritev AIa in PIa kotov zanesljiva meritvena metoda z zelo dobro do odlično zanesljivostjo meritve tako pri ponovnih meritvah istih ocenjevalcev kot med ocenjevalci. Prav tako zanesljivost meritve ostaja visoka ob primerjavi meritev med izkušenim in neizkušenim ocenjevalcem. V osnovnih značilnostih (spol, starost, prizadetost dominantne zgornje okončine) sta si skupini med seboj primerljivi. Razlike pri spolu in starosti bolnikov ne vplivajo na vrednosti utesnitvenih kotov. Meritev subjektivnih težav s komolcem z Oxford vprašalnikom ne kaže pomembnih razlik med skupinama. Objektivne meritve gibljivosti in Mayo vprašalnik kažejo pomembne razlike med skupinama. Med skupinama obstajajo statistično pomembne razlike tudi v vrednostih AIa in PIa kotov. Pri vseh meritvah v preiskovalni skupini pred in po operaciji so prisotne statistično pomembne razlike. Rezultati kažejo statistično pomembno linearno korelacijo med obsegom giba in pripadajočim utesnitvenim kotom. ZAKLJUČEK: Medtem ko subjektivne merilne metode ne pokažejo razlik med patologijami komolca, je z objektivnimi kliničnimi in rentgenskimi metodami možno ugotoviti kostno utesnitev komolca. Za natančno opredelitev in s tem načrtovanje zdravljenja pa so nujno potrebne rentgenske meritve. Merjenje AIa in PIa kotov predstavlja zanesljivo in ponovljivo metodo merjenja, ki pomembno korelira s kliničnimi meritvami gibljivosti.20222023-05-17 07:15:12Doktorsko delo/naloga145879VisID: 23447sl