<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Mednarodnopravna analiza pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja</dc:title><dc:creator>Korenjak Lalovič,	Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kovič Dine,	Maša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>človekova pravica do čistega</dc:subject><dc:subject>zdravega in trajnostnega okolja</dc:subject><dc:subject>Resolucija 48/13 Sveta ZN za človekove pravice</dc:subject><dc:subject>Resolucija 76/300 Generalne skupščine ZN</dc:subject><dc:subject>okoljske pravice</dc:subject><dc:subject>mednarodno pravo človekovih pravic</dc:subject><dc:subject>mednarodno okoljsko pravo</dc:subject><dc:description>Ideja o pristopu do varstva okolja, osnovanem na človekovih pravicah, se je prvič oblikovala v okviru mednarodnega okoljskega prava in se kmalu zatem razširila po večini nacionalnih in regionalnih pravnih sistemov ter na koncu dosegla tudi mednarodna telesa za človekove pravice. Dobrih 50 let po prvi omembi okolja kot pogoja za uresničevanje človekovih pravic sta Resolucija 48/13 Sveta ZN za človekove pravice in na njeni podlagi leto kasneje sprejeta Resolucija 76/300 Generalne skupščine ZN prvič na mednarodni ravni izrecno priznali človekovo pravico do čistega, zdravega in trajnostnega okolja. Kljub temu, da gre za pravno nezavezujoči resoluciji, ima njun širok sprejem velik simbolni pomen, kateremu nekateri pripisujejo zmožnost spremembe same narave mednarodnega prava človekovih pravic. Medtem ko ni dvoma, da priznanje v okviru Generalne skupščine ZN kaže na močno politično zavezanost glede formulacije, vsebine in pomena človekove pravice do okolja, ki bo verjetno vplivala na njeno izvajanje na nacionalni in regionalni ravni, bo za vidne spremembe na mednarodni ravni potrebno še nekaj časa, predvsem pa implementacija ravnanj, h katerim poziva Resolucija 76/300. To velja tudi za preseganje izzivov v zvezi z vertikalnostjo in teritorialnostjo prava človekovih pravic, ki ureja predvsem razmerja med posameznim državljanom in državo v okviru njenega ozemlja, ter s tem povezanimi kritikami o nedoločnosti človekove pravice do okolja oz. njenih nosilcev ter nosilcev obveznosti, ki iz nje izhajajo. Medtem ko njeno mednarodno priznanje v Generalni skupščini ZN potrjuje splošno razširjenost med državami, bi odsotnost enotne opredelitve ter izvršitvenih mehanizmov lahko onemogočili izvajanje v praksi. Kot morebitna rešitev za uresničevanje človekove pravice do okolja se zdi njen sprejem v mednarodni pogodbi ali drugem zavezujočem mednarodnem dokumentu.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-04-13 11:36:23</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>145211</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 110633</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 149875971</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
