<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv specifične površine sekundarnih surovin zlitine EN AW 5182 na kakovosti taline</dc:title><dc:creator>Nussdorfer,	Domen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Medved,	Jože	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>aluminijeva zlitina EN AW 5182</dc:subject><dc:subject>reciklaža</dc:subject><dc:subject>specifična površina</dc:subject><dc:subject>enostavna termična analiza</dc:subject><dc:subject>diferenčna vrstična kalorimetrija</dc:subject><dc:subject>termodinamika</dc:subject><dc:description>Aluminij je tretji najpogostejši element in najpogostejša kovina v zemeljski skorji. Je mehka lahka kovina srebrnobele barve  z zelo dobrimi metalurškimi lastnostmi, kot so npr. odpornost proti koroziji, majhna gostota, električna prevodnost, žilavost in nemagnetnost. Aluminijeve zlitine imajo bistveno boljše mehanske lastnosti kot primarni aluminij. Zato pogosto nadomeščajo materiale, kot so plastika, les, jeklo, baker ... in so zelo popularne v industriji vozil, gradbeništvu, elektrotehniki, gospodinjstvu ... Odpadni aluminij, ki ga porabniki zavržejo, zbiramo in shranjujemo na deponijah, kjer ga kasneje predelajo oziroma reciklirajo.
Reciklaža aluminija je proces, ki omogoča odpadni aluminij ponovno uporabiti za izdelavo novih izdelkov. Aluminij lahko recikliramo večkrat, ne da bi izgubil svoje lastnosti, zato so stroški pri predelavi sekundarnih surovin bistveno manjši, saj porabimo le približno 5 % energije, ki je potrebna za pridobivanje primarnega aluminija iz boksita. Predelava aluminijevih sekundarnih surovin sestoji iz priprave surovin, sortiranja, taljenja, legiranja, obdelave taline, čiščenja taline in litja.
Namen diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv specifične površine sekundarnega aluminija na lastnosti taline zlitine EN AW 5182. Obravnavana zlitina spada v skupino aluminijevih zlitin 5XXX, katerih glavni legirni element je magnezij. Je dobro korozijsko obstojna in ima dobre mehanske lastnosti. Za preiskavo izdelanih zlitin smo uporabili: enostavno termično analizo (ETA), rentgensko fluorescenčno analizo (XRF), diferenčno vrstično kalorimetrijo (DSC),  termodinamsko modeliranje zlitin (Thermo-Calc) in vrstični elektronski mikroskop (SEM) z energijsko disperzijskim spektrometrom (EDS). 
S pomočjo termodinamičnega izračuna smo predvideli, katere faze se lahko pojavljajo v mikrostrukturi in kako nanje vpliva velikost specifične površine dodanega sekundarnega materiala. S pomočjo enostavne termične analize smo izrisali ohlajevalne krivulje vseh petih zlitin in določili njihove karakteristične točke. Iz rezultatov sklepamo, da se z dodajanjem sekundarnega materiala zmanjšuje talilna entalpija. Z materialom, ki ima veliko specifično površino, vnesemo v talino več nečistoč kot z materialom z majhno specifično površino. Nečistoče pa v talini znižajo temperature karakterističnih točk in posledično je potrebne manj energije za taljenje. 
Iz slik mikrostruktur, posnetih z vrstičnim elektronskim mikroskopom, smo identificirali in primerjali dobljene faze, določene z energijsko disperzijskim spektometrom, s fazami, ki smo jih dobili iz termodinamičnega izračuna.</dc:description><dc:publisher>[D. Nussdorfer]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-04-06 09:00:02</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>145111</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 669</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 90664</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 148017667</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
