Izdelava in vrednotenje peroralnih liofilizatov na osnovi encimsko obdelane želatineTomšič, Rok (Avtor) Ahlin Grabnar, Pegi (Mentor) Bjelošević Žiberna, Maja (Komentor) peroralni liofilizatiliofilizacijaencimsko obdelana želatinaolanzapinpiroksikamZa zdravilne učinkovine drugega razreda po biofarmacevtski klasifikaciji zdravil (BCS) je značilno, da so slabo topne v vodi in dobro permeabilne, njihova topnost pa močno vpliva na njihovo biološko uporabnost. Za namen izboljšanja biološke uporabnosti se takšne zdravilne učinkovine vgrajujejo med drugim tudi v orodisperzibilne farmacevtske oblike, med katere spadajo tudi peroralni liofilizati. Za slednje farmacevtske oblike je značilno, da v zelo kratkem času v ustni votlini razpadejo, kjer se del učinkovine že lahko absorbira in se tako izogne metabolizmu prvega prehoda. Namen magistrskega dela je bila izdelava in vrednotenje peroralnih liofilizatov na osnovi encimsko obdelane želatine ter vgradnja zelo slabo topnih učinkovin (olanzapin in piroksikam) v le-te. Liofilizate smo izdelali iz tekočih formulacij s 6 % in 15 % (m/m) pomožnih snovi. Liofilizatom smo določili razpadni čas ter ovrednotili njihov izgled. Ugotovili smo, da so liofilizati, izdelani iz tekoče formulacije s 6 % (m/m) pomožnih snovi krhki, kar omejuje rokovanje z njimi, medtem ko so se na nekaterih liofilizatih, izdelanih iz tekoče formulacije s 15 % (m/m) pomožnih snovi pojavile razpoke med procesom liofilizacije. Kot formulaciji z ustreznim videzom in z najkrajšim razpadnim časom sta se izkazali formulaciji z masnimi razmerji encimsko obdelana želatina: PVP K25: manitol: glicin = 4: 2: 4,5: 0,5 ter encimsko obdelana želatina: PVP K25: manitol: premrežen natrijev karmelozat = 4: 2: 4,5: 0,5, ki sta bili izdelani iz tekoče formulacije s 15 % (m/m) pomožnih snovi. Z diferenčno dinamično kalorimetrijo smo določili temperature steklastega prehoda kritično koncentriranih raztopin, ki se tvorijo med zamrzovanjem in s tem potrdili agresivne pogoje sušenja. Temperature steklastega prehoda peroralnih liofilizatov pa zaradi nizke temperature razpada encimsko obdelane želatine ni bilo možno določiti. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo dokazali razlike v morfologiji liofilizatov, ki so vsebovali glicin oziroma premrežen natrijev karmelozat. Na podlagi rezultatov Brunauer-Emmett-Teller-jeve metode lahko zaključimo, da ni korelacije med specifično površino in razpadnim časom liofilizatov.20232023-03-18 07:45:18Magistrsko delo/naloga144869VisID: 95063sl