Primerjava sposobnosti mezenhimskih matičnih/stromalnih celic za tvorbo hialinega hrustanca v pogojih in vitro pri bolnikih z zgodnjimi degenerativnimi spremembami kolkaPotisk, Katja (Avtor) Zupan, Janja (Mentor) Stražar, Klemen (Komentor) Mezenhimske matične/stromalne celice (MSC)osteoartroza (OA)direktna imunofluorescencahondrogena diferenciacijaOsteoartroza (OA) je eno najpogostejših progresivnih mišično-skeletnih obolenj, ki prizadene sinovijske sklepe. V terapiji degenerativnih bolezni sklepnega hrustanca in kosti so vse intenzivneje preučevane celične terapije in pristopi tkivnega inženirstva, ki temeljijo na mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah (MSC). MSC so heterogena skupina na plastiko adherentnih in fibroblastom podobnih celic, ki se lahko samoobnavljajo ali diferencirajo v kostno, maščobno ali hrustančno tkivo v pogojih in vitro. MSC se po rojstvu ohranjajo v številnih tkivih v mirujočem, nediferenciranem stanju. V nišah se samoobnavljajo, ob ustreznem signalu pa se aktivirajo, diferencirajo v določeno celično linijo in migrirajo na mesto poškodovanega tkiva ter ga regenerirajo. Zraven tega MSC posredujejo tudi protivnetne in imunomodulatorne učinke. Cilj terapij z uporabo MSC je aktivirati endogene popravljalne mehanizme in vzpostaviti funkcionalno regeneracijo poškodovanih tkiv. MSC po poškodbi tkiva dejavno sodelujejo v vseh fazah celjenja, poleg tega pa nedavne študije dokazujejo, da so MSC vpletene tudi v samo patogenezo OA. Da bomo lahko razvijali nove možnosti zdravljenja artroz velikih sklepov, je pomembno razumeti pomen MSC v regeneraciji prizadetih tkiv in natančno opredeliti vlogo MSC pri razvoju OA. S tem smo se ukvarjali tudi v magistrski nalogi. Namen naše raziskave je bil ugotoviti razlike v sposobnosti tvorbe hialinega hrustanca MSC pri bolnikih brez zgodnjih degenerativnih sprememb kolka in z njimi. V raziskavo smo vključili enajst (11) preiskovancev, od katerih smo pridobili tkivne vzorce med artroskopijo na Ortopedski kliniki v Ljubljani. Preiskovancem so bili odvzeti trije vzorci sinovije iz različnih anatomskih mest kolka in vzorec trabekularne kosti. Iz tkivnih vzorcev smo izolirali primarne MSC in jih v pogojih in vitro diferencirali v hondrocite. Iz hondrogenih pelet smo pripravili vzorce za histologijo. Na parafinskih rezinah smo prisotnost kolagena tipa II ocenjevali z direktno imunofluorescenčno metodo. Najprej smo primerjali sposobnosti MSC za tvorbo hialinega hrustanca v pogojih in vitro pri bolnikih brez OA in pri bolnikih z zgodnjo OA. Z rezultati naše raziskave med skupinama nismo dokazali statistično pomembnih razlik, smo pa ugotovili, da je bil delež pozitivnih pelet nižji v skupini bolnikov z OA, kar nakazuje, da imajo celice bolnikov z OA slabšo sposobnost tvorbe kolagena tipa II, zaradi česar tudi slabše regenerirajo prizadeti hrustanec. Prav tako nismo dokazali statistično značilnih razlik v hondrogenem potencialu med MSC, pridobljenimi iz sinovije oziroma kosti, in to tako pri skupini bolnikov brez OA kot tudi v skupini bolnikov z zgodnjo OA. V skupini bolnikov z OA smo ocenili večji delež negativnih pelet pri MSC, pridobljenih iz sinovije. Slednje bi morda lahko nakazovalo, da so celice sinovije bolj izpostavljene neugodnemu vnetnemu okolju v sklepu in se zato prej izčrpajo kot MSC kosti. V skupini bolnikov brez OA smo ocenili večji delež pozitivnih vzorcev v skupini MSC sinovije. Iz tega bi lahko sklepali, da imajo pri bolnikih brez OA za obnovo hrustanca boljši regenerativni potencial MSC sinovije. Raziskava odpira vprašanja glede razlik v sposobnosti hondrogeneze MSC med bolniki z zgodnjo oziroma pozno OA in razlik v vpletenosti oziroma izčrpanosti MSC iz različnih tkiv prizadetega sklepa. Predlagamo, da bi odgovore na zastavljena vprašanja poiskali z nadaljnjimi študijami, saj bi tako dodatno pojasnili patofiziologijo OA in pomagali pri razvoju novih načinov zdravljenja degenerativnih bolezni sklepov.20232023-03-12 07:45:30Magistrsko delo/naloga144778VisID: 95054sl