<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Spremembe v zdravljenju raka v otroštvu in tveganje za sekundarne maligne neoplazme</dc:title><dc:creator>Česen Mazić,	Maja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zadravec Zaletel,	Lorna	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Jazbec,	Janez	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>sekundarne maligne neoplazme</dc:subject><dc:subject>rak v otroštvu</dc:subject><dc:subject>Slovenija</dc:subject><dc:description>Namen dela: Z raziskavo smo želeli oceniti stopnjo tveganja in vrsto sekundarnih malignih neoplazem (SMN) pri osebah, zdravljenih zaradi raka v otroštvu ter povezavo s spremembami v zdravljenju. 
Preiskovanci in metode dela: V populacijsko raziskavo smo vključili 3271 oseb, ki so bile zdravljene zaradi raka v otroštvu do vključno 18. leta starosti v Sloveniji med letoma 1961 in 2013. Standardizirana incidenčna stopnja (SIR), absolutno presežno tveganje (AER) in kumulativna incidenca so glavni statistični kazalci, s katerimi smo opisali rezultate raziskave. 
Rezultati: V povprečnem času opazovanja 23.2 let je 230 oseb razvilo 273 sekundarnih neoplazem (SN), od tega 183 SMN, 34 meningeom in 56 ne-melanomski rak kože. Ti bolniki so bili v 10.5% zdravljeni z radioterapijo, v 31% s kemoterapijo, v 26.9% s kombinacijo kemoterapije in radioterapije in v 16.1% z operacijo. Tveganje za SMN je bilo skoraj 3-krat večje kot v splošni populaciji (SIR 2.9; 95%CI 2.5-3.3) in je ostalo 2-krat večje tudi po dopolnjenem 50. letu starosti (SIR 2.0; 95%CI 1.3-3.1). Kumulativna incidenca SMN 30 let po diagnozi raka v otroštvu je nižja za bolnike zdravljene pred letom 1970 (Pheterogenost&lt;0.001). Kumulativna incidenca SMN je 40 let po diagnozi raka v otroštvu najnižja za bolnike zdravljene le z operacijo. Kljub manjši obremenitvi z obsevanjem po letu 1995, ni razlike v kumulativni incidenci SMN 15 let po diagnozi raka v otroštvu med obema skupinama bolnikov (Pepe Morijev test, p=0.11). Po dopolnjenem 40. letu starosti 80% vseh presežnih primerov SMN predstavljajo karcinomi ščitnice, dojke, tumorji osrednjega živčevja, karcinomi sečil in spolovil ter dihal. Tveganje za sekundarno levkemijo (SL) je v naši raziskavi 6-krat večje kot v splošni populaciji. Tveganje za SL je izenačeno, ne glede na čas diagnoze otroškega raka. Dve tretjini bolnikov je zbolelo za SL v prvih petih letih po diagnozi raka v otroštvu.
Zaključki: Tveganje za SMN je pri osebah, zdravljenih zaradi raka v otroštvu, primerljivo s tistim v drugih populacijskih raziskavah. Presežno tveganje je po dopolnjenem 40. letu manjše zaradi naraščanja števila malignih neoplazem v splošni populaciji in dejstva, da je bil znaten del bolnikov v tej skupini zdravljen le z operacijo ali manj intenzivno kemoterapijo in radioterapijo. Kljub manjšemu deležu obsevanih otrok po letu 1995, ni razlike v kumulativni incidenci SMN 15 let po diagnozi otroškega raka v primerjavi z obdobjem pred letom 1995. Z daljšim časom opazovanja in naraščajočo starostjo oseb v kohorti narašča delež bolnikov s sekundarnimi karcinomi. Tveganje za SL je večje kot v ostalih raziskavah, saj smo vključili vse primere SL in je izenačeno ne glede na čas diagnoze otroškega raka.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-03-10 07:15:10</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>144739</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 23124</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 147053571</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
