<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Ženski mitološki liki v izbranih delih Jeana Racina in Nicolasa Poussina</dc:title><dc:creator>Cajhen,	Kaja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Turk,	Boštjan Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Kokole,	Stanko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Jean Racine</dc:subject><dc:subject>Nicolas Poussin</dc:subject><dc:subject>17. stoletje</dc:subject><dc:subject>antična mitologija</dc:subject><dc:description>Naloga se osredotoča na primerjalno analizo ženskih mitoloških likov v izbranih delih Jeana Racina in Nicolasa Poussina in iskanjem morebitnih povezav med obema avtorjema. Prvi del je posvečen Racinu in njegovima tragedijama Fedra in Andromaha. Sprva se posvetimo avtorjevemu odnosu do antike, ki ga zaznamuje temeljito branje in poglobljena analiza antičnih avtorjev. Tragičen pogled na svet, v katerem se zrcali vpliv janzenističnega determinizma je ključen za razumevanje Racinovega gledališča. Literarni junaki so obsojeni na propad, niso možni nadzorovati svojih strasti, kar pripelje do tragičnega zaključka. Naloga opozori na Racinovo nasprotujoče upodabljanje aktivnih ženskih in pasivnih moških likov ter predstavi nekoliko drugačno interpretacijo tega fenomena. V nadaljevanju sta podrobneje analizirani tragediji Fedra in Andromaha, pri čemer je posebna pozornost namenjena ženskim likom in njihovim odnosom. Prvi del razprave se zaključi z kratkim ekskurzom, ki vsebuje izbor posebno povednih likovnih upodobitev naslovnih junakinj na antičnih rimskih sarkofagih. 
Drugi del je namenjen Nicolasu Poussinu. Uvodoma se okvirno seznanimo s slikarjevimi načini kreativnega zgledovanja po antičnih vzorih, nato pa se posvetimo izboru Poussinovih zgodnjih del, ki upodabljajo slavne mitološke zaljubljence. Enako kot bajeslovne junakinje, ki nastopajo pri Racinu, imajo nekateri ženski liki dominantno vlogo tudi pri Poussinu. (Zgodnejši raziskovalci so vzroke za to posebnost iskali v slikarjevem zasebnem življenju, bolj verjeteno pa je razloge treba iskati v specifičnih željah Poussinovih izobraženih rimskih naročnikov.) Izpostavljene so tri slike iz 30. let 17. stoletja: Selena in Endimion (Detroit Institute of Arts, Detroit), Kefal in Avrora (The National Gallery, London) ter Mars in Venera (Museum of Fine Arts, Boston). Poussin si je za ta svoja dela izbral znane in pogosto upodabljane mite, vendar jih je ustvarjalno presnoval in zgodbo vsakokrat predstavil na svoj izvirni način. Za razliko od Racina, pri katerem sta v obeh obravnavanih tragedijah ključna ženska lika navadni smrtnici (Fedra in Andromaha), pa so ženske protagonistke na vseh treh izbranih Poussinovih platnih nesmrtne boginje.</dc:description><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-02-17 07:45:26</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>144373</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 517385</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 148086019</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
