<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Ustavnopravni vidiki nujnega zakonodajnega postopka v Državnem zboru Republike Slovenije</dc:title><dc:creator>Kurent,	Andreja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Grad,	Franc	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nujni zakonodajni postopek</dc:subject><dc:subject>Ustava</dc:subject><dc:subject>Poslovnik državnega zbora</dc:subject><dc:subject>Državni zbor</dc:subject><dc:subject>Vlada</dc:subject><dc:subject>Ustavno sodišče</dc:subject><dc:subject>zloraba</dc:subject><dc:subject>referendum</dc:subject><dc:subject>ustavnosodna presoja</dc:subject><dc:description>Vse sodobne demokracije temeljijo na načelu ljudske suverenosti. Znotraj demokratične države se ljudska suverenost lahko izvršuje posredno ali neposredno. Parlament tako predstavlja posredno obliko demokracije, saj tudi po slovenski Ustavi Državni zbor kot predstavniško telo, v skladu z načelom delitve oblasti, kot najpomembnejšo opravlja zakonodajno dejavnost. Postopek za sprejetje zakona ureja Poslovnik državnega zbora. Tako določen zakonodajni postopek je zbir natančno urejenih pravil, ki določajo pogoje in merila za postopanje posameznih udeležencev in njihovih dejanj. 

Kot izjemo rednega zakonodajnega postopka Poslovnik državnega zbora ureja nujni zakonodajni postopek, za katerega veljajo nekatera drugačna pravila. Predlaga ga lahko le Vlada, če meni, da je sprejem zakona nujen zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države. O postopku odloči kolegij, njegova odločitev se lahko preveri na seji Državnega zbora. Splošna razprava v okviru prve faze se ne opravi, druga in tretja obravnava se opravita na isti seji, roki za posamezna pravila ne veljajo, amandmaje je možno vlagati tudi ustno.

Nujni zakonodajni postopek je v osnovi namenjen za sprejem nujnih, neodložljivih zakonov, ki so posledica nepričakovanih okoliščin. Zato naj bi se uporabljal le izjemoma, vendar pa je slovenski parlament v povprečju osmih mandatov po nujnem postopku sprejel več kot tretjino zakonov. Do spremembe Poslovnika državnega zbora leta 2002 se je postopek imenoval hitri postopek za sprejem zakona in se je uporabljal že od leta 1922 dalje. Tekom zgodovine so se zaostrovali pogoji, določeni kot pogoj za njegov sprejem, od leta 2002 pa ga lahko predlaga le še Vlada.

Nujni postopek je poznan predvsem v državah Vzhodne Evrope, tudi v državah bivše Jugoslavije, v Zahodni Evropi in tudi širše pa manj, temveč so formalni postopki za hitrejši sprejem zakona urejeni že v ustavah, zakonih, poslovnikih parlamentov ali drugih aktih. Veliko več pa je neformalnih možnosti za pospešitev zakonodajnega postopka, ki so opisani v ustrezni literaturi. Načini, na katere so države pospešile zakonodajni postopek, so razvidni predvsem iz zakonodajne aktivnosti, ki so jo posamezne države izvajale ob nastopu pandemije nalezljive bolezni COVID-19. Zaradi nujnosti sprejemanja potrebnih ukrepov so povsod vlade v veliki meri prevzemale zakonodajno aktivnost parlamentov, ker pa so tako posegale v človekove pravice, so bili ukrepi deležni tudi ustavnosodne presoje.

Ker zakonodajni postopek izvira iz Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, je njegov koncept prevzela večina držav, ki ga ureja. Slovenija je nekaj posebnosti prevzela tudi iz nemške ureditve, zato sta ta dva modela v doktorski disertaciji posebej obdelana tako, da so razvidne razlike s slovensko ureditvijo.

Po Ustavi sta Poslovnik državnega zbora in zakonodajni postopek ustavna instituta, ki bi zato morala imeti posebno težo, vendar iz predstavitve njunih ureditev in prakse izhaja, da se oba lahko zlorabljata ali nepravilno izvajata.

Več tujih ureditev, pa tudi slovenska, za nekatere zakone zakonodajnega referenduma ne dopuščajo. Po Ustavi je med drugim zakonodajni referendum nedopusten o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, to pa so elementi, podobni pogojem za obravnavo zakona po nujnem postopku. Njihove elemente je opredelilo Ustavno sodišče v posameznih odločbah, saj je presojo opravljalo na podlagi izrecne določbe Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (v nadaljevanju: ZRLI), ki tudi za sprejetje teh zakonov določa poseben postopek. Državni zbor namreč lahko po sprejetju zakona, ki ga določa drugi odstavek 90. člena Ustave, sprejme sklep o nedopustnosti referenduma. Ustavno sodišče lahko po v ZRLI določenem postopku presoja ustavno skladnost tako sprejetega zakona v roku 30 dni. Če ugotovi, da je bil zakon sprejet po neustavnem postopku, lahko razveljavi tudi njegove posamezne določbe.

V svoji ustavnosodni judikaturi je Ustavno sodišče vzpostavilo tudi doktrini zlorabe zakonodajnega referenduma in zakonodajne pristojnosti, zato so zlorabe, tudi nujnega postopka, posebej obdelane. Posebna pozornost je namenjena problematiki pretirane zadržanosti Ustavnega sodišča pri presoji nujnega zakonodajnega postopka, saj so z njim lahko prizadeti načelo demokratičnosti, načelo pravne države, načelo delitve oblasti, pa tudi dostojanstvo in pravica do enake obravnave članov opozicije.

V doktorski disertaciji je podana celovita analiza nujnega zakonodajnega postopka, podana so opozorila na nepravilno izvajanje in dani napotki za bolj ustrezno in ustavno skladno ravnanje Državnega zbora, Vlade in Ustavnega sodišča.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-12-28 09:00:07</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>143568</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 110499</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 138152195</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
