<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Dejavniki virulence pri vrstah rodu Aeromonas, izoliranih s kože človeške ribice in njenega vodnega okolja</dc:title><dc:creator>Becner,	Lea	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Turk,	Martina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Aeromonas</dc:subject><dc:subject>človeška ribica</dc:subject><dc:subject>Proteus anguinus</dc:subject><dc:subject>dejavniki virulence</dc:subject><dc:subject>odpornost proti antibiotikom</dc:subject><dc:description>Proteus anguinus ali človeška ribica sodi med dvoživke in velja za največjo obligatno jamsko žival ter za edinega jamskega vretenčarja v Evropi. Njen obstoj je zaradi onesnaževanja okolja kot posledice človeške dejavnosti in neposrednega vpliva na njen habitat ogrožen. Raziskave kože človeških ribic in kraške ter akvarijske vode so potrdile prisotnost za dvoživke potencialno nevarnih sevov bakterij iz rodu Aeromonas, povzročiteljev t.i. sindroma rdečih nog. Sevom rodu Aeromonas smo določili virulentni potencial in ocenili grožnjo, ki jo predstavljajo človeškim ribicam. Seve rodu Aeromonas smo do vrste natančno identificirali s filogenetsko analizo na podlagi konkateniranih nukleotidnih zaporedij hišnih genov dnaJ, dnaX, gyrB, recA in rpoD ter gena za 16S rRNA v programu MEGA-X. Na podlagi gena za 16S rRNA prepoznane izolate najbolj patogene vrste A. hydrophila smo identificirali kot A. media, potrdili pa smo prisotnost za ribe in druge vodne živali potencialno patogeni vrsti A. salmonicida in A. veronii. Analize so nakazale na večjo vrstno raznolikost aeromonasov v kožni mikrobioti zdravih človeški ribic napram bolnim ter potrdili dejstvo, da kožna mikrobiota promovira rast v okolju manj zastopanih bakterijskih vrst. Z metodo PCR smo ugotavljali prisotnosti genov za virulentne dejavnike act, alt, ast, aerA, ahpA, epr, hlyA in GCAT in s povprečno 2,13 geni na sev rodu Aeromonas potrdili nizek virulentni potencial. Kljub temu smo odkrili 2 potencialno citotoksična seva z genotipom act+/alt+/aerA+/hlyA+, 19 potencialno citotoksičnih sevov genotipa act+/alt+/aerA+ in 4 potencialno zelo virulentne seve genotipa alt+/aerA+/hlyA+. Kar 93 % sevov je bilo odpornih proti vsaj enemu testiranemu antibiotiku, proti gentamicinu (93,49 % sevov), imipenemu (49,11 % sevov), eritromicinu (34,91 % sevov), ceftriaksonu (34, 32 % sevov), aztreonamu (2,96 % sevov) in enrofloksacinu (2,96 % sevov), ki se uporabljajo v veterini ali humani medicini, kar je zaskrbljujoče. Seve z največjim povprečnim številom antibiotikov, proti katerim so bili odporni, smo izolirali iz lokacije, kjer je v preteklosti prišlo do onesnaženja s težkimi kovinami, kar se sklada s konceptom navskrižne odpornosti. Ugotovitve nakazujejo na verjetno onesnaženje kraških vod z odpadnimi vodami, živinorejo in človeškimi fekalijami ter posledično širjenje genskega materiala, ki vsebuje zapise za mehanizme odpornosti in virulence med bakterijami.</dc:description><dc:publisher>[L. Becner]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-12-22 07:15:09</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>143464</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 579.25/.26:579.84:597.92</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 217276</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 135003395</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
