Razvoj tipskega nizkostroškovnega odlagališča komunalnih odpadkov kot trajnostnega objekta javne komunalne infrastruktureMadon, Igor (Avtor) Likar, Jakob (Mentor) Drev, Darko (Komentor) komunalna deponijapasivna aeracijastabilizacija odlagališčsanacija degradiranih območijokoljevarstveno tveganjekomparativna analizaOdlaganje mešanih komunalnih odpadkov (MKO) predstavlja v svetovnem merilu še vedno pomembno metodo ravnanja z odpadki. Transfer sodobnih tehnologij odlaganja iz razvitih v nerazvite dežele se pogosto ni obnesel zaradi nesprejemljivo visokih stroškov, povezanih z izgradnjo in obratovanjem sodobno grajenih odlagališč. Posledično, znaten del odpadkov v soc-ekonomsko najranljivejših delih sveta še vedno konča svojo pot na disperznih deponijah, ogrožajoč vodonosnike in druge segmente tamkajšnjega okolja. Po drugi strani je že desetletja znano, da so se male, slabo skompaktirane in slabo tesnjene medobčinske nadzemne deponije obratujoče v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja v splošnem relativno hitro stabilizirale in okolja kasneje niso več ogrožale, kar za moderno grajena odlagališča suhega tipa ne velja. V kontekstu tega spoznanja smo v obdobju 2002 – 2020 na pilotnem raziskovalnem odlagališču pri Ajdovščini ob rednem obratovanju enote v okviru komunalnega podjetja izvajali tudi aplikativne raziskave na temo koriščenja hipotetičnih ekonomskih in okoljevarstvenih prednosti odlaganja odpadkov v nadzemnih deponijah nizke gostote. Zasnovan je bil poseben tip nizko-stroškovnega komunalnega odlagališča, imenovan ''visoko-prepustna trajnostna deponija'' (VPTD). Podobno kot velja za do neke mere sorodno, ''Fukuoka''- metodo odlaganja MKO, predstavlja pasivna aeracija najpomembnejši okoljevarstveni proces, ki se na tovrstnem objektu oz. napravi odvija. Ker meritve intenzivnosti infiltracije zraka v telo odlagališča v praksi niso izvedljive, se je letno pretočene količine kisika ocenilo z izračuni, upoštevajoč zakonitosti relevantnih gonilnih mehanizmov. Rezultati izvedenih meritev na pilotnem odlagališču so potrdili pričakovanja, da je generacija karakterističnih vodnih onesnažil ter metana na enoto odloženega odpadka v primerjavi s konvencionalnimi odlagališči znatno manjša, razpolovna doba odvijanja stabilizacijskih procesov pa znatno krajša. Posledično, koncentracijo onesnažil v saturirani coni na dnu odlagališča je možno zmanjšati do neškodljivih ravni desetletja prej kot lahko pride do njihovega preboja na drugo stran ustrezno dimenzionirane glinene bariere. Zaradi hitrega poteka stabilizacijskih procesov lahko upravljavec degradirani prostor zaprtih delov odlagališča takoj nameni izvajanju komplementarnih dejavnosti z odpadki. Z izvedbo komparativnih analiz dolgoročnega okoljevarstvenega tveganja smo demonstrirali, da je okoljevarstvena učinkovitost odlagališča tipa VPTD kljub njegovi nizko-stroškovni naravi primerljiva z moderno grajenimi odlagališči bioreaktorskega tipa.20222022-11-10 08:30:02Doktorsko delo/naloga142460VisID: 1544sl