Izkušnja dojenja z vidika mameJanhar, Nežka (Avtor) Klemenčič Rozman, Mija Marija (Mentor) mamaDojenje je kompleksen proces. Medicina dojenje razlaga kot nekaj naravnega, temu sledi tudi javni diskurz. Trenutno veljaven medicinski diskurz pravi, da je dojenje najboljši način hranjenja novorojenčka, ker naj bi mama le tako dovolj dobro poskrbela za svojega otroka. Hranjenje po steklenički se razume in interpretira kot rešitev v sili. Vse, kar se tiče načina hranjenja dojenčka, se navezuje in osredotoča na mater. Če se materina praksa ne ujema z javno veljavnim odnosom do dojenja, ji je lahko nelagodno, toda njenega počutja in ravnanja v tem primeru ne poznamo in se o njem javno tudi ne govori. Javni diskurz je spremenljiva kategorija, s svojimi argumenti pa prek matere vpliva tudi na otroka. Otrok lahko zaradi vztrajanja matere v dojenju kot idealni podobi hranjenja otroka v svojih potrebah ni zadovoljén. Poleg omenjenega medicinskega (trenutno veljavnega) javnega diskurza obstajajo tudi diskurzi, ki dojenje kot proces problematizirajo kot omejujoč dejavnik za ženske in podpirajo hranjenje po steklenički. Odločitev o hranjenju novorojenčka je pogojena s številnimi dejavniki. Raziskave dokazujejo, da je dojenje veščina, ki se je ženske lahko priučimo. Mame, ki zaradi različnih razlogov ne morejo dojiti ali pa tega nočejo, se zaradi prevladujočega diskurza lahko znajdejo v stiski. Zato sta pomembna podpora in pomoč za soočanje s težavami. Tema magistrskega dela je bila analiza izkušenj z dojenjem pri mamah, ki so svoje dojenje ocenile kot neuspešno. V teoretičnem delu je najprej opisana zgodovina dojenja, ker iz nje izhajajo današnji odnos do njega, obseg podpore in javno mnenje o dojenju. V nadaljevanju so preučeni tudi drugi pogledi na dojenje: sociološki, kjer so mnenja o dojenju različna, ekonomski, ekološki in religiozni. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati 11 intervjujev z mamami, ki so svojo izkušnjo dojenja opredelile kot neuspešno. Njihovo glavno skupno sporočilo je, da se počutijo kot slabše mame, ker ne dojijo svojega otroka, tudi če za to niso krive same. Svojo izkušnjo opredeljujejo kot neuspešno, čeprav bi lahko rekli, da gre pri vsaki od njih za dolgo obdobje učenja, truda, iskanja načina skrbi za otroka, požrtvovalnosti in težkega dela za dobro otroka na račun mame. Iz intervjujev lahko razberemo, da mame zaupajo medicini, ki pa jim na tem področju ne nudi pravih informacij in zato informacije (katerih kakovost je pod vprašajem) iščejo na spletu in v skupinah na Facebooku. Naloga opisuje področje, kjer lahko socialni pedagogi odpiramo prostor za diskusijo, možnost za sprejemanje drugačnega brez vrednotenja boljše – slabše in mamam ponudimo oporo pri ozaveščanju svojih občutkov ob novem srečanju z materinstvom in njegovimi izzivi.20222022-10-25 03:12:04Magistrsko delo/naloga142195COBISS_ID: 126682627sl