Pojmovanja in načini izvajanja formativnega spremljanja v osnovni šoliKlun, Jaka (Avtor) Štefanc, Damijan (Mentor) formativno spremljanjedidaktična načelapreverjanje znanjaocenjevanje znanjaosnovnošolski učiteljiV magistrskemu delu nas je primarno zanimalo kako osnovnošolski učitelji pojmujejo formativno spremljanje in kakšne razlike v pogostosti izvajanja dejavnosti, ki so značilne za formativno spremljanje, lahko zaznamo med njimi. Glede na zastavljen cilj smo v teoretičnem delu najprej opravili zgodovinski pregled razvoja omenjenega koncepta – od behavioristično zastavljene kurikularne evalvacije v 60. letih prejšnjega stoletja do današnjega konstruktivističnega razumevanja spremljanja za spodbujanje učenja. Zatem smo izpostavili nekatere dileme prevodnih rešitev za termin formative assessment in prikazali razvoj slovenskega modela formativnega spremljanja. Ker gre za koncept, ki je v naš prostor vstopil iz anglosaškega sveta, smo se v teoretičnem delu posvetili tudi analizi podobnosti in razlik med formativnim spremljanjem in v našem prostoru predhodno že prisotnimi sorodnimi didaktičnimi koncepti – načelo učne aktivnosti, načelo diferenciacije in individualizacije učnega procesa, preverjanje znanja in ocenjevanje znanja. Ker pri delu stroke lahko zasledimo želje po zamenjavi oz. dopolnitvi obstoječega modela ocenjevanja znanja s formativnim spremljanjem, pa smo v teoretičnem delu opravili tudi premislek o teh namerah. Za namen raziskave smo z anketnim vprašalnikom zbrali odgovore 214-ih respondentov. S pomočjo zbranih odgovorov smo nato preučili različne vidike razumevanja formativnega spremljanja pri učiteljih – vidik omogočanja učne aktivnosti, motivacije učencev za učenje, učne individualizacije ter dojemanje razmerja med formativnim spremljanjem, preverjanjem in ocenjevanjem znanja. V manjšem obsegu smo se posvetili tudi analizi pogostosti izvajanja dejavnosti formativnega spremljanja pri pouku – npr. zbiranje dokazov o učnih dosežkih učencev, vključenost učencev v načrtovanje ciljev učenja in kriterijev njihovega doseganja ter dejavna vključenost učencev v končno vrednotenje lastnega znanja. V empiričnem delu smo odgovarjali na štirinajst raziskovalnih vprašanj. Dve od spoznanj do katerih smo uspeli priti sta, da formativno spremljanje v Sloveniji večinoma izvajajo učitelji z večletnimi izkušnjami v praksi iz česar gre predvidevati, da se bodoči učitelji s konceptom spoznajo predvsem z vstopom v šolsko prakso; skoraj polovica anketiranih učiteljev pa se strinja z idejo, da bi formativno spremljanje moralo nadomestiti obstoječe ocenjevanje znanja, četudi ga v večini dojemajo kot obliko preverjanja znanja.20222022-10-16 07:45:02Magistrsko delo/naloga142019VisID: 511508sl