<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vloga šolske svetovalne službe pri delu z mladostniki, ki se samopoškodujejo</dc:title><dc:creator>Martinčič,	Neža	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Gregorčič Mrvar,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>samopoškodbeno vedenje</dc:subject><dc:subject>mladostniki</dc:subject><dc:subject>šolska svetovalna služba</dc:subject><dc:subject>prepoznavanje</dc:subject><dc:subject>sodelovanje</dc:subject><dc:description>Šolska svetovalna služba predstavlja organizacijsko obliko podpore in pomoči vsem udeležencem v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, predvsem otrokom in mladostnikom, ko se znajdejo v najrazličnejših težavnih situacijah, tudi v primeru samopoškodovanja. V magistrskem delu smo preučili vlogo šolske svetovalne službe pri delu z mladostniki, ki se samopoškodujejo.
V teoretičnem delu smo najprej opisali nekatere vidike obdobja mladostništva in duševnega zdravja mladostnikov. Nadalje smo opredelili samopoškodbeno vedenje, predstavili njegove funkcije, dejavnike tveganja in varovalne dejavnike ter pojavnost samopoškodovanja med mladostniki. V nadaljevanju teoretičnega dela smo samopoškodbeno vedenje umestili v šolski prostor. Opredelili smo šolsko svetovalno službo, njene dejavnosti in funkcije, osredotočili smo se tudi na pomen sodelovanja šolske svetovalne službe z zunanjimi institucijami. Nadalje smo se osredotočili na prepoznavanje samopoškodbenega vedenja, predstavili pomen prvega odziva šolskega svetovalnega delavca ter opredelili vlogo šolske svetovalne službe pri delu z mladostniki, ki se samopoškodujejo. Teoretični del smo zaključili s predstavitvijo preventivnega delovanja šolske svetovalne službe na področju samopoškodbenega vedenja.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati kvalitativne raziskave. Rezultati so bili pridobljeni s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, ki smo jih opravili s petimi šolskimi svetovalnimi delavkami, zaposlenimi na slovenskih srednjih šolah, z izkušnjo primera mladostnika, ki se je samopoškodoval. Raziskovalna vprašanja so se nanašala na štiri vsebinske sklope: splošno o samopoškodbenem vedenju; delo z mladostniki, ki se samopoškodujejo, in sodelovanje z njihovimi starši; sodelovanje šolskega svetovalnega delavca z vodstvom šole, učitelji in zunanjimi institucijami; usposobljenost šolskih svetovalnih delavcev za delo z mladostniki, ki se samopoškodujejo, ter osebno doživljanje te problematike. Ugotovili smo, da imajo šolski svetovalni delavci pri prepoznavi in delu z mladostniki, ki se samopoškodujejo, zahtevno vlogo. Šolske svetovalne delavke poročajo, da za mladostnika, ki se samopoškoduje, največkrat izvedo od drugih in se na situacijo ustrezno odzovejo. Poročajo, da imajo osnovno znanje o samopoškodbenem vedenju in osvojene osnovne svetovalne spretnosti za delo z mladostniki, ki se samopoškodujejo, ter njihovimi starši. Poudarijo tudi, da ne izvajajo preventivnih dejavnosti na temo samopoškodbenega vedenja, ampak ga posredno omenijo znotraj drugih tematik. Šolske svetovalne delavke svojo vlogo pri delu z mladostniki, ki se samopoškodujejo, vidijo predvsem v svetovanju, v usmerjanju pri iskanju zunanje pomoči ter nudenju podpore. 
Kljub nekaterim omejitvam izvedene raziskave, izsledki pokažejo možne prakse na področju prepoznave in dela z mladostniki, ki se samopoškodujejo. Te lahko služijo kot spodbuda za evalvacijo lastne prakse šolskih svetovalnih delavcev, dodatno strokovno izobraževanje na tem področju, pa tudi nadaljnje raziskovanje problematike.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-10-12 07:45:14</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>141932</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 511457</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
