Prostovoljstvo kot sredstvo krepitve inkluzije otrok z motnjo v duševnem razvojuDrobnič, Neža (Avtor) Jeznik, Katja (Mentor) Mažgon, Jasna (Komentor) inkluzijaotroci z motnjo v duševnem razvojuprostovoljstvoetikakoncept 4 RV slovenskem šolskem prostoru je zadnja desetletja veliko govora o inkluziji in inkluzivno naravnani šoli. Ocenjujemo, da je potrebno inkluzijo razumeti širše, če želimo, da bodo šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove uresničevale svoje poslanstvo v smislu zadovoljevanja potreb vseh otrok in oblikovanja okolja, v katerega bodo vključeni tudi otroci z motnjo v duševnem razvoju. Zato v naši magistrski nalogi predstavljamo širok pogled na inkluzijo, ki se povezuje s skupnostjo. Inkluzijo povezujemo s prostovoljstvom. Prostovoljstvo je, tako kot širše razumljena inkluzija, neločljivo povezano s skupnostjo in skupnostnim delovanjem, civilno družbo, spontanimi interakcijami in sprostitvenimi dejavnostmi. Najprej bomo kritično ovrednotili nekatera zakonodajna izhodišča v zvezi z obravnavo otrok z motnjo v duševnem razvoju in prostovoljstvom ter predlagali nekatere rešitve za omenjene probleme. Osredotočili se bomo na različne vidike vključevanja otrok z motnjo v duševnem razvoju v prostovoljstvo. Pri slednjem se bomo oprli na koncept 4 R, ki ga načeloma srečujemo v šolskem prostoru. V okviru tega koncepta se poudarja, da je potrebno, če želimo oblikovati bolj pravične dejavnosti, upoštevati temeljne razloge neenakosti. S študijo primera želimo pokazati, da prostovoljstvo podpira inkluzijo otrok z motnjo v duševnem razvoju. V študijo bomo vključili šest otrok z motnjo v duševnem razvoju, pet prostovoljcev, štiri vzgojitelje in vodjo Doma Centra Janeza Levca Ljubljana. Ugotavljamo, da se v okviru sprostitvenih dejavnosti spodbuja in uresničuje inkluzija, in sicer z večih vidikov. Strpni in podpirajoči odnosi krepijo emocionalno povezanost med ljudmi, možnost izražanja mnenj pa predstavlja demokratično okolje. Konflikti so priložnosti za krepitev povezanosti med ljudmi, z raznolikimi mnenji in prepričanji.Prišli smo tudi do ugotovitev, da so predstave in mnenja o otrocih z motnjo v duševnem razvoju vezana na medicinski pogled, ki ne podpira širokega koncepta inkluzije, zato menimo, da je nujen premik k socialnemu modelu. Prvotni problem je v samem usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, saj te otroke komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami razvršča v posamezne skupine glede na motnjo, kar kaže na prevladujoč medicinski model. Zato je prvi korak k širokemu razumevanju inkluzije prav oblikovanje individualiziranih programov, ki ne bodo vezani na motnjo posameznega učenca, temveč na posamezno potrebo otrok s posebnimi potrebami. To pomeni ukinitev različnih programov vzgoje in izobraževanja ter oblikovanje enotnih programskih izhodišč za vse učence, brez ukinitve standarda znanj.Drugi korak k širokemu konceptu inkluzije je izobraževanje študentov pedagoških v smeri inkluzivnih pedagoških praks, saj prepričanja vodijo naše vedenje, ki je lahko inkluzivno ali pa tudi ne. Zadnji, a najpomembnejši korak k širokemu razumevanju inkluzije predstavljajo različne strategije razvoja nevladnih organizacij s strani države, ki spodbujajo programe podpore in krepitve zmogljivosti organizacij, dejavnih na področju prostovoljstva, in ozaveščajo o prostovoljskih priložnostih.20222022-10-08 07:45:24Magistrsko delo/naloga141781VisID: 511379sl