Adhezija Candida albicans na poli(metil) metakrilat z nanosom polielektrolitskih večslojevVelikonja, Tina (Avtor) Bohinc, Klemen (Mentor) Rojko, Franc (Komentor) Kovačević, Davor (Komentor) Bohinc, Peter (Recenzent) diplomska delalaboratorijska zobna protetikapoli(metil) metakrilatCandida albicansadhezija kvasovktotalne protezestomatitis pod protezoVelik delež starejših zaradi izgube zob, za estetiko, govorjenje in prehranjevanje uporablja popolne ali delne proteze. Za izdelavo snemnih protez se uporabljajo polimeri, med njimi tudi poli(metil) metakrilat. Poli(metil) metakrilat je široko uporabljen material za izdelavo baze protez. Toda ni idealen material zaradi svojih škodljivih učinkov na mehka tkiva, poroznosti in površinske hrapavosti, ki omogočajo kopičenje mikrobov, zlasti nabiranje glive Candida albicans na bazi proteze, ki je glavni vzrok za nastanek stomatitisa pod protezo. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako fizikalne lastnosti različno obdelane površine PMMA vplivajo na adhezijo C. albicans. Poskušali bomo tudi ugotoviti, kako polielektrolitski večslojni nanos PAA in PAH vpliva na adhezijo C. albicans. Metode dela: Pripravili smo vzorce iz hladno polimerizajočega akrilata. Vse vzorce smo najprej speskali s 50 µm Al2O3. Četrtino vzorcev smo pustili peskane, četrtino smo spolirali s plovcem in polirno pasto, na polovico vzorcev pa smo nanesli polielektrolitski večsloj poliakrilne kisline in polialilamina hidroklorida. Polovico od teh vzorcev smo zaključili s slojem PAA, polovico pa s slojem PAH. Sledilo je merjenje fizikalnih lastnosti površin. Pri tem smo merili hrapavost, zeta potencial in hidrofobnost. V mikrobiološkem laboratoriju smo pripravili čisto kulturo C. albicans. Gledali smo adhezijo kvasovke na različno obdelane površine. V zobnem laboratoriju smo naredili zgornjo in spodnji totalno protezo, katere baza je bila iz PMMA. Rezultati: Največjo hrapavost smo izmerili pri peskani površini (98,8 nm ± 46,6 nm); sledili sta površini s polielektrolitskim večslojem; najmanj hrapava je bila polirana površina (11,1 nm ± 1,3 nm). Površina s PAA je imela najvišji zeta potencial (1,53 mV ± 2,09 mV). Peskana in polirana površina pa sta imeli negativni zeta potencial; slednja je imela najnižji zeta potencial (-40,84 mV ± 2,48 mV). Mejni kot je bil pri vseh površinah večji od 90°, kar pomeni, da so bile vse površine hidrofobne. Peskana površina je imela največji mejni kot (124,74° ± 4,62°); sledili sta površini s polielektrolitskim večslojem, najmanjši mejni kot pa smo izmerili na polirani površini (94,98° ± 7,36°). Največjo adhezijo kvasovk smo zaznali na polirani površini (503 kvasovk); sledili sta površina polielektrolitskim večslojem, ki se je končal s plastjo PAA (278 kvasovk) in peskana površina (51 kvasovk), najmanj C. albicans pa se je adheriralo na površini s polielektrolitskim večslojem, ki se je končal s plastjo PAH (31 kvasovk). Razprava in zaključek: Rezultati te študije kažejo, da se na polirane površine adherira več kvasovk kot na peskane. Če pa primerjamo površini s polielektrolitskim večslojem, lahko vidimo, kako se na negativno nabito površino (PAA) adherira več C. albicans kot na potizivno nabito (PAH). Mejni kot je bil pri vseh površinah podobno velik, zato težko določimo, kakšen je njegov vpliv na adhezijo C. albicans.[T. Velikonja]20222022-09-18 07:46:20Diplomsko delo/naloga140808UDK: 616.31VisID: 117098COBISS_ID: 122095875sl