<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Adhezija plesni vrste Penicillium expansum</dc:title><dc:creator>Pavlovič,	Brina	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jeršek,	Barbka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>plesni</dc:subject><dc:subject>Penicillium expansum</dc:subject><dc:subject>adhezija plesni</dc:subject><dc:subject>biofilm plesni</dc:subject><dc:subject>kvar</dc:subject><dc:subject>mikotoksini</dc:subject><dc:subject>varnost živil</dc:subject><dc:subject>embalažni materiali</dc:subject><dc:subject>površine</dc:subject><dc:description>Plesni vrste Penicillium expansum povzročajo gnilobo številnih živil, med katerimi so te plesni najpogostejši kontaminanti jabolk. Ker plesni vrste P. expansum lahko tvorijo patulin, predstavljajo tudi tveganje za varnost živil. Glavni namen dela je bil določiti sposobnost njihove adhezije, saj večina strokovne literature opisuje bakterijsko adhezijo, medtem ko so raziskave adhezije plesni redke. V prvem delu smo metodo določanja adhezije z barvilom kristal vijolično (KV) optimizirali z izbiro gojišča (sladni agar in krompirjev agar) in starosti konidijev (7 in 10 dni) za pripravo inokuluma ter določitvijo valovne dolžine (570 nm in 584 nm) za kvantifikacijo adheriranih plesni. V drugem delu smo proučevali adhezijo plesni vrste P. expansum tako, da smo preverili vplive izbranih intrinzičnih in ekstrinzičnih dejavnikov. Rezultati so pokazali, da je za spremljanje adhezije boljše, ča uporabimo inokulum pripravljen iz 10 dni stare kulture, saj je bila adhezija tu veliko večja ter da gojišče, na katerem rastejo plesni za pripravo inokuluma, ne vpliva na adhezijo. Pri primerjavi rezultatov dobljenih z meritvami absorbanc sproščenega KV pri različnih valovnih dolžinah, razlik nismo zaznali. Med intrinzičnimi dejavniki smo ugotovili, da ima velik vpliv na adhezijo začetno število konidijev, saj je bila adhezija največja pri 108 K/ml (K: konidiji),  ter čas adhezije plesni vrste P. expansum (adhezija po 20 urah je bila večja kot po 40 urah), medtem ko vrsta seva (tipski sev P. expansum ŽMJ 497, divji sev P. expansum ŽMJ 464) ni bistveno vplivala na adhezijo. Plesni vrste P. expansum dobro rastejo na številnih materialih, ki se uporabljajo tudi v živilski industriji, zato smo primerjali njihovo adhezijo na različnih površinah (polistiren, polipropilen, polietilen visoke gostote, polietilen tereftalat, steklo in nerjaveče jeklo). Največjo adhezijo smo določili na površini polistirena. Adhezijo plesni vrste P. expansum na vseh površinah smo opazovali tudi z vrstično elektronsko mikroskopijo in ugotovili, da so morfološke lastnosti povezane z vrsto površine. Zaključimo lahko, da je metoda barvanja s KV primerna kot preliminarna metoda določanja adhezije plesni in da se plesni vrste P. expansum dobro adherirajo na površino, vendar so potrebne nadaljnje raziskave.</dc:description><dc:publisher>[B. Pavlovič]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-09-15 08:00:34</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>140483</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 579.24+579.26:582.282.123.2</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 210689</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 121941763</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
