Problem mitskih ženskih likov v dramah Smrt in deklica I-V in lepe vide lepo gorijoČermelj, Maruša (Avtor) Žunkovič, Igor (Mentor) slovenska dramatika / avstrijska dramatika / Elfriede Jelinek: Smrt in deklica I-V / Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo / ženski liki / princese / čarovniceDramski deli Smrt in deklica I-V in lepe vide lepo gorijo bi najlažje povezali z njuno reprezentacijo ženskih likov, ki so v besedilih postavljene v ospredje. Prav tako sta si avtorici (Elfriede Jelinek in Simona Semenič) podobni v rušenju konvencionalne dramske forme in posledično tudi dramskih elementov. Ko govorimo o splošni obravnavi ženskih likov, se dramski besedili razlikujeta že po karakterizaciji oseb. Pri Elfriede Jelinek sledimo monološkim izpovedim princes, medtem ko Simona Semenič predstavlja zgolj čarovnice. Kljub temu vsaka na svoj način polemizira o podobnih tegobah svojih likov, do katerih nista prizanesljivi. V obeh besedilih se pojavljajo ženske dramske osebe, ki so nam dobro znane, vendar je vredno poudariti, da so pa takšne njihove usode, s čimer je eksplicitneje prikazana avtoričina drža do izpostavljanja žensk, ki jih poznajo tudi zgodovina, literarna zapuščina ali npr. popularna kultura. Nasprotno pa Elfriede Jelinek za svoje princese izbira najprej znane pravljične junakinje, nato pa ženske, ki postanejo v zadnjih šestdesetih letih del naše kolektivne zavesti. Pri besedilu Smrt in deklica I-V je skozi mutacijo likov in skozi avtoričine vložke subtilnejše čutiti njen odnos do izpostavljanja obravnavanih ženskih likov. V obeh delih najdemo vzporednice, ki so zavite v različna stila izražanja in eksplicitno ter implicitno obravnavanje tem, s katerimi se spopadata.20222022-09-14 07:45:55Diplomsko delo/naloga140293VisID: 505051COBISS_ID: 121381891sl