Psihosocialne stiske izseljencev med epidemijo COVID-19Kamerić, Emina (Avtor) Sobočan, Ana Marija (Mentor) izseljencimigracijeCOVID-19socialno deloV magistrskem delu raziskujem vzroke in posledice psihosocialnih stisk slovenskih izseljencev v prvem letu po izbruhu epidemije COVID-19. V teoretičnem delu naslavljam ključne lastnosti sodobnih migracijskih tokov, psihosocialne vidike transnacionalizma, značilnosti izseljevanja Slovencev ter problematiko izseljencev v času epidemije. V empiričnem delu kvalitativne raziskave se osredotočam na edinstvene izkušnje izseljenstva med globalno pandemijo, učinke epidemije na kakovost življenja izseljencev ter njihove vire moči pri premagovanju stisk v izrednih razmerah. Čeprav so bile izkušnje izseljencev med epidemijo v marsičem podobne izkušnjam domačinov, so se v nekaterih pogledih bistveno razlikovale. Raziskava je pokazala, da migranti med preventivnimi ukrepi, ki omejujejo prosto gibanje in potovanje, doživljajo povečano psihično stisko zaradi negotovosti trajanja ločitve od družinskih članov v transnacionalnih družinah. Poleg tega so med epidemijo naleteli na pomembne ovire v procesu integracije v novo okolje, ki so nastajale zaradi težav pri vzpostavljanju socialnih mrež v času veljavnosti ukrepov in priporočil o omejitvi socialnih stikov, kar se je zaradi povečane socialne izolacije obenem negativno odrazilo na njihovem duševnem zdravju. Tisti, ki so imeli težave s sporazumevanjem v uradnem jeziku države bivanja, so imeli nekaj težav pri pridobivanju ustreznih informacij o poteku epidemije v lokalnem okolju ter sporazumevanju pri zdravstveni oskrbi. Nekateri so se iskanju zdravniške pomoči izogibali, ker so bili slabo obveščeni o svojih pravicah v tujih zdravstvenih sistemih. Posamezniki so se med epidemijo občasno soočali z občutnejšo stigmatizacijo zaradi oznake tujca v državah bivanja, istočasno pa jim je bila ob obisku domovine pripisana vloga krivca za prenos virusa. Ker je imela velika večina intervjuvancev stabilne zaposlitvene in stanovanjske pogoje v tujini, so se v državah bivanja večinoma počutili varne ter le redko koristili pomoč in storitve socialnega dela. Vire moči za spopadanje z novonastalimi stiskami v času epidemije so prepoznavali v svoji notranji moči, osebnostni strukturi in družinski podpori. Na podlagi analize rezultatov raziskave, v predlogih za prakso socialnega dela poudarjam pomen zagovorništva, analize sistemskih pomanjkljivosti in aktivacije neformalnih virov pomoči, zagotavljanja zanesljivih informacij o aktualnih preventivnih ukrepih pri delu z uporabniki ter prizadevanja za vključevanje izseljencev v lokalne skupnosti.[E. Kamerić]20222022-09-02 09:00:53Magistrsko delo/naloga139427UDK: 364.4-054.72VisID: 37882COBISS_ID: 138201347sl