Etnofarmakološke raziskave uporabe rastlin in gliv na območju Krasa in Dolenjske s primeri fitokemijske karakterizacijeLumpert, Mateja (Avtor) Kreft, Samo (Mentor) Kočevar Glavač, Nina (Komentor) etnobotanikarastlineglivezdravilne rastlineuporabaljudska medicinaDolenjskarastlinska kemijardeča mušnicaibotenska kislinamuscimolpreobjedaakonitinzdravilstvoetnofarmakologijaEtnofarmakologija proučuje ljudsko (lokalno) in tradicionalno uporabo rastlin, živali, gliv, mikroorganizmov in mineralov za preprečevanje ali zdravljenje bolezni ljudi in živali. Etnofarmakološke raziskave se začnejo s terenskimi raziskavami v lokalni skupnosti, kjer raziskovalci dokumentirajo uporabo lokalnih oz. tradicionalnih zdravil. Nato sledi fitokemijsko, farmakološko in toksikološko vrednotenje terapevtske uporabe zdravil s ciljem prispevati k njihovi boljši in varnejši uporabi. Kras in Gorjanci (Dolenjska) sta pretežno podeželska slovenska predela, ki sta med seboj oddaljena približno 120 km. Kras leži blizu italijanske meje, Gorjanci pa mejijo na Hrvaško. Podnebje Krasa ima sredozemske in celinske vplive, Gorjanci pa imajo zmerno celinsko podnebje. Prebivalci obeh območij so se v preteklosti ukvarjali s kmetijstvom, danes pa aktivna populacija večinoma dela v bližnjih industrijskih središčih. Kljub temu so prebivalci obeh območij še vedno povezani z naravo in znanje o rastlinah je pomembno, saj si ljudje na vrtovih in poljih pridelujejo svojo hrano, nekateri pa se tudi ukvarjajo s kmetijstvom. Veliko prebivalcev Slovenije je še vedno takšnih, ki sami nabirajo zdravilne rastline, kljub temu pa je na območjih Krasa in Gorjancev uporaba zdravilnih rastlin le malo dokumentirana. V terenski etnofarmakološki raziskavi smo med oktobrom 2013 in septembrom 2014 na Krasu in Gorjancih intervjuvali 25 ljudi na vsakem območju. Osrednje vprašanje je bilo: »Katere rastline nabirate ali ste jih nabirali v naravi in jih uporabljate?1«. Osredotočili smo se na rastline, ki jih uporabljamo v zdravilne, prehranske, veterinarske in kozmetične namene. Informatorji2 na Krasu so poročali o uporabi 77 različnih rastlin, na območju Gorjancev pa o 81 različnih rastlinah, od tega je bilo 64 rastlin skupnih obema območjema. Približno 64 % rastlin na vsakem območju je omenilo le nekaj informatorjev (manj kot 7). Ostale rastline smo smatrali kot pomembne in velika večina je bila skupna obema območjema. Le nekaj rastlin je bilo značilnih le za eno območje. Razlike so nastale zaradi različne razširjenosti divjih rastlin in primernih pogojev rasti kultiviranih rastlin, ki so se razlikovali med obema območjema. Informatorji so rastline večinoma uporabljali v zdravilne in prehranske namene, med obema uporabama pa obstaja zvezen prehod. Informatorji so za približno 50 % rastlin poročali o uporabi v zdravilne in prehranske namene. Pogosto so poročali o lastnostih rastline, ki krepijo zdravje, npr. visoka vsebnost vitamina C, čeprav jih niso (nujno) uporabljali s tem namenom. Največ rastlin so uporabljali za zdravljenje gastrointestinalnih bolezni, bolezni respiratornega sistema in bolezni kože. Med rastlinami, ki jih ljudje pogosto nabirajo, smo opazili nekatere razlike v namenu uporabe rastlin med Krasom in Gorjanci. Te razlike bi bile lahko posledica kulturnih razlik, ki so morda nastale zaradi vplivov sosednjih območij. Ustni viri so bili za informatorje pomemben vir znanja o rastlinah. Čeprav so bile to starejše osebe s povprečno starostjo 61 let na Krasu in 69 let na Gorjancih, so na njihovo znanje o zdravilnih rastlinah vplivali mediji, najbolj pogosto poljudne knjige o zdravilnih rastlinah, ki so izšle v 20. stoletju. Na območju Krasa in Gorjancev smo raziskali tudi tradicionalno uporabo rdeče mušnice (Amanita muscaria) za lovljenje muh. V ta namen so rdečo mušnico uporabljali že stoletja, kljub temu pa so pripravki slabo dokumentirani in raziskani. Kolikor je znano, je na področju Slovenije najstarejši zapis o uporabi rdeče mušnice za lovljenje muh v knjigi Flora carniolica (1760) Antonija Scopolija. Na območju Krasa so pripravke rdeče mušnice za lovljenje muh opisale tri informatorke, ki so bile po rodu iz drugih delov Slovenije in so se uporabe spomnile od doma. Na območju Gorjancev pa je pripravke opisalo 13 informatorjev. Rezultati kažejo, da je bila tradicija uporabe rdeče mušnice za lovljenje muh prisotna na Gorjancih in ne na Krasu. Tradicionalno znanje je še prisotno, vendar se bo verjetno v prihodnjih letih izgubilo, saj o trenutni uporabi rdeče mušnice ni poročal nihče. Informatorji so skupno navedli devet različnih metod za pripravo rdeče mušnice za lovljenje muh. Enostavne metode so vključevale namakanje mušnice v mleku ali vodi, nekateri informatorji pa so poročali, da so mušnico le pokapljali z mlekom. Kompleksne metode so vključevale kombinacijo toplotne ali mehanske obdelave in namakanja v mleku ali vodi. Po tradicionalnih metodah smo pripravili osem pripravkov in merili sproščanje ibotenske kisline in muscimola iz glivnega tkiva v petih časovnih točkah (in sicer po 0,5, 1, 2, 3 in 24 urah) z metodo HPLC. Ugotovili smo, da je sproščanje ibotenske kisline časovno odvisno in da količina sproščene ibotenske kisline narašča s časom. Sproščanje ibotenske kisline in muscimola ni bilo odvisno od topila, čeprav so informatorji večkrat omenili mleko kot vodo. Če smo mušnico samo namakali v mleku ali vodi, se je v vsaki časovni točki iz nje sprostila najmanjša količina ibotenske kisline in muscimola. Dodatna toplotna in mehanska obdelava je pospešila sproščanje ibotenske kisline in muscimola. V tretjem delu doktorskega dela smo proučevali uporabo preobjed (Aconitum spp.) na Solčavskem3. Preobjede so strupene rastline, ki so bile del uradne in ljudske medicine v slovenskem prostoru v 19. stoletju. Zaradi toksičnosti je preobjeda prenehala biti uradno zdravilo v 20. stoletju. Rezultati terenske etnofarmakološke raziskave na Solčavskem kažejo, da je ljudsko znanje o uporabi preobjede v zdravilne namene še prisotno, čeprav jo uporabljajo bistveno manj pogosto kot v preteklosti. Informatorji so poročali o uporabi etanolnega ekstrakta, ki so ga pridobili z maceracijo korenin preobjede v domačem žganju. Najverjetneje so nabirali korenine turske preobjede (Aconitum tauricum) in repičaste preobjede (Aconitum napellus). Informatorji niso poročali o uporabi zeli preobjede. V uradni medicini so korenine preobjede začeli uporabljati šele v drugi polovici 19. stoletja, prej pa zel. Sedanja uporaba etanolnega ekstrakta iz korenin preobjede na Solčavskem tako kaže na možen vpliv uradne medicine na ljudsko uporabo te rastline na tem območju. Etanolni ekstrakt so uporabljali notranje in zunanje za zdravljenje različnih bolezni pri ljudeh in živalih. Štirje informatorji so imeli etanolni ekstrakt doma in dva sta bila pripravljena nedavno (leta 1998 in 2015). S fitokemijsko analizo smo potrdili prisotnost akonitina v dveh vzorcih od treh, četrtega nismo analizirali. Za odmerjanje ekstrakta ni bilo splošnega pravila, saj je vsak informator navedel drugačno število kapljic. Čeprav so se recepture za pripravo ekstrakta in odmerjanje med informatorji močno razlikovali, ni bilo poročil o zastrupitvah zaradi uporabe ekstrakta v zdravilne namene. Ljudska uporaba rastlin se je v preteklosti ves čas spreminjala, saj je tudi znanje o njihovi uporabi neprenehoma nastajalo, se spreminjalo, prenašalo in izginjalo. Tehnološki napredek danes omogoča hitrejše nastajanje novih spoznanj in tudi hitrejše širjenje novega in starega znanja o zdravilnih rastlinah. To posledično povzroča še hitrejše spremembe in verjetno tudi poenotenje lokalne uporabe zdravilnih rastlin. Z raziskovalnim delom v okviru doktorske disertacije smo prispevali k boljšemu poznavanju in razumevanju današnje ljudske uporabe rastlin in rdeče mušnice na območju Krasa in Gorjancev ter uporabe preobjede na Solčavskem. Rezultati in ugotovitve raziskav so posnetek sedanjega ljudskega znanja in uporabe rastlin, ki imajo svoje korenine v preteklosti in bodo vplivale tudi na prihodnost. [M. Lumpert]20172022-06-16 10:44:42Doktorska disertacija137420UDK: 39:581.6(497.472)(043.3)COBISS_ID: 290345216sl