Pravno-ekonomska analiza izvršbeReven, Rebeka (Avtor) Cepec, Jaka (Mentor) Zajc, Katarina (Komentor) izvršbanamen izvršbeizpolnitev upnikovega zahtevkavarstvo dolžnikaekonomika blaginjeučinkovitost v izvršbinepremičninska izvršbatrajanje izvršbeprocesna jamstvaAvtorica obravnava temeljno vprašanje v izvršbi, in sicer kako upniku zagotoviti čim učinkovitejše poplačilo dolga ob upoštevanju ustreznega varstva dolžnika. Avtorica ugotavlja, kje je meja med učinkovitostjo izvršbe in varstvom dolžnikovih pravic v izvršbi, pri čemer ima država ključno vlogo, saj mora zagotoviti učinkovit sistem izvršbe, hkrati pa dolžnikom omogočiti ustrezno varstvo. Iz zgodovinskega pregleda izhaja, da so se oblikovali trije pomembnejši mejniki glede tega, do česa ima upnik pravico v izvršbi: (1.) najprej je imel pravico do dolžnikovega telesa: da se dolžnika ubije, zasužnji ali proda; (2.) pozneje je imel pravico do neomejenega posega v dolžnikovo celotno premoženje; in (3.) nazadnje je imel pravico do zasega in prodaje posameznega dolžnikovega premoženja. Zaradi vzdrževanja reda je edino država pooblaščena za uporabo sile. Začetni položaj v izvršbi določa dolžnikova zavrnitev izpolnitve, izvršba pa pomeni uveljavitev pravne posledice z uporabo državne prisile ali grožnjo z uporabo državne prisile proti tistemu, ki te zavezujoče pravne posledice ne izpolni prostovoljno. Države morajo zagotoviti zakonski okvir, ki prizadetemu posamezniku omogoča, da učinkovito uveljavlja svoje pravice. V izvršilnem postopku ne more govoriti o enakem upoštevanju interesov upnika in dolžnika oziroma o njunem enakopravnem položaju. Seveda pa je v okviru zagotavljanja učinkovitosti izvršilnega postopka pomembno upoštevati dolžnika in mu zagotavljati ustrezno varstvo. Vprašanje je, katere so tiste procesne garancije, ki so nujne in jih je treba dolžniku zagotoviti. Dolžnikov položaj mora biti dovolj varovan, v smislu varstva pred neutemeljeno izvršbo in spoštovanja človekovega dostojanstva. Upnikova pravica do učinkovite izvršbe ne sme posegati v dolžnikov položaj tako, da bi bil ogrožen eksistenčni minimum dolžnika in tistih oseb, ki jih mora dolžnik preživljati. Avtorica ugotavlja, da je čezmerna zaščita vse, kar ni na spodnji meji ustavno dopustnega. Avtorica s pomočjo ekonomike blaginje preučuje učinkovitost izvršilnega sistema v smislu doseganja družbene blaginje. Če so pravna pravila izvršbe oblikovana tako, da povečajo skupno družbeno blaginjo, pomeni, da so skladna z ekonomskim konceptom učinkovitosti. Iz ciljev zakona izhaja, da mora izvršba pripeljati do poplačila upnika, biti stroškovno učinkovita in hitra. Hkrati pa mora zagotavljati osnovno varstvo dolžnika v izvršbi, ki ga predstavlja minimum dolžnikovih procesnih pravic, kot jih zagotavljajo konvencijska in ustavna pravila. Če se s pravnimi pravili zagotavlja čezmerno varstvo dolžnika, to vodi v izgubo družbene blaginje. Če ne pride do izpolnitve upnikovega zahtevka oziroma do nje pride z veliko zamudo, izvršba ni učinkovita. Avtorica domneva, da bi se ob pogojih popolnega trga upnik in dolžnik dogovorila, da mora dolžnik plačati, razen če upnik zahteva nekaj, kar ni dolgovano ali je že poravnano, ter ob upoštevanju dolžnikovega eksistencialnega minimuma. Za te primere mora imeti dolžnik pravico do procesnih jamstev. Varstvo dolžnika obsega predvsem (1.) varstvo dolžnikove eksistence in dostojanstva, ki se zagotavlja z oprostitvami in omejitvami izvršbe; možnostjo dolžnika, da predlaga omejitev izvršbe oziroma določitev drugega izvršilnega sredstva oziroma predmeta; in (2.) uresničevanje dolžnikovih procesnih jamstev (ugovor, pritožba, odlog). V primeru izvršbe na nepremičnino, ki je tudi dolžnikov dom, obstaja dodatno (procesno) varstvo dolžnika: sodišče lahko na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odloži izvršbo, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, sodišče pa mora opozoriti dolžnika o možnosti odloga in o tem, da je v primeru izvršbe na nepremičnino odlog mogoč do izdaje odredbe o prodaji. Slovenska ureditev nalaga državi dodatne naloge, ko mora preverjati določene stvari po uradni dolžnosti, kar v primerljivih sistemih ni praksa. To ne pomeni, da sistem izvršbe čezmerno ščiti dolžnika, ampak le to, da so dolžnosti, ki bi jih sicer imel dolžnik, v slovenskem pravnem sistemu v določenih primerih preložene na državo. Predvsem je to opazno, kadar gre za bagatelen dolg in izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom. Ob čezmernem varstvu dolžnika se družbena blaginja zmanjša oziroma izvršba ni več na pogodbeni krivulji. Pravna pravila so zunaj pogodbene krivulje in niso učinkovita. S tem, ko bi naložili dolžniku aktivno ravnanje, nikakor ne bi zmanjšali njegovega procesnega varstva, ki mu pripada. Cilj slovenskega zakonodajalca je torej zagotoviti hitro poplačilo upnika, vendar povečuje varstvo dolžnika, predvsem v smislu razbremenitve dolžnika, ki mu ni več treba aktivno ravnati. Avtorica meni, da se zaradi večje količine procesnih pravic, vsaj na teoretični ravni, pozneje dosega namen zakona, ki je v hitrem poplačilu upnika. V empirični analizi se avtorica osredini na vprašanje, katere spremenljivke vplivajo na trajanje izvršilnega postopka in predvsem kako vpliva možnost uveljavljanja velikega števila procesnih jamstev dolžnika na trajanje izvršilnega postopka. V okviru empiričnega raziskovanja ugotovi, da nepremičninska izvršba v primerjavi s civilno in gospodarsko traja najdlje, prav tako pa tudi, da je v nepremičninski izvršbi v povprečju uporabljenih največ pravnih sredstev. Avtorica preverja, ali na daljše trajanje nepremičninske izvršbe med drugim vplivajo dolžnikove aktivnosti. Ugotovi, da število procesnih dejanj pravzaprav ni povezano s trajanjem postopka, povezava je sicer seveda pozitivno korelirana, ampak zelo majhna.20222022-06-03 09:00:02Doktorsko delo/naloga137159VisID: 102401COBISS_ID: 115861763sl