Podoba mesta Ljubljane v slovenskem poosamosvojitvenem filmuBrus, Hana (Avtor) Cerkovnik, Gašper (Mentor) Malešič, Martina (Komentor) Ljubljanaslovenski filmpoosamosvojitveni filmmestoarhitekturaV magistrskem delu sem raziskovala prikaz Ljubljane v celovečernih igranih filmih, nastalih v obdobju tranzicije po osamosvojitvi, med letoma 1991 in 2004. Z umetnostnozgodovinskimi metodami sem preučevala, kako režiserji izkoristijo podobo mesta in posameznih stavb za poustvarjanje občutka resničnih lokacij, kako na filmskem traku učinkujejo prepoznavne lokacije ter skušala razbrati simbolizem določenih stavb. S formalno analizo sem v izpostavljenih kadrih opazovala kompozicije, barve, perspektive, volumne, svetlobo in sence, s kontekstualno analizo pa filme umestila v prostor in čas. Izhodišče raziskave je študija, v kateri je s semiološko metodo analiziran prikaz Ljubljane v celovečernih igranih filmih, nastalih od konca druge svetovne vojne do konca 60. let. V njih je mogoče prepoznati dva prevladujoča vzorca, prvi je osredotočenost na historični del mesta, drugi pa vključuje določeno mero odpora do intenzivne modernizacije in urbanizacije, kar sem skušala aplicirati tudi na poosamosvojitvene filme. Ugotovila sem, da v primerjavi s starejšimi filmi ni mogoče izpostaviti nekega ponavljajočega se vzorca, ki bi prevladoval med poosamosvojitvenimi filmi. Ljubljana v večini filmov učinkuje kot neizrazito okolje, ki ne igra pomembne vloge pri samem razvoju narativnega okvirja. Izpostaviti je mogoče posamezne lokacije, kot so Trnovski pristan, središče Ljubljane z Mestnim trgom, nabrežja in mostovi Ljubljanice ter Žale in Tržnica, ki se večkrat pojavijo v prizorih s podobno tematiko. Poosamosvojitveni filmi se izogibajo (žanrski) karakterizaciji prestolnice in se zadržujejo v okviru reprezentacije realističnega mesta, kar pa Ljubljani v filmu odvzema pomembnejšo vlogo.20212022-05-07 07:45:02Magistrsko delo/naloga136485VisID: 497519sl