<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava katalitske in nekatalitske ozonacije za odstranjevanje antibiotikov iz odpadnih voda</dc:title><dc:creator>Urbanc,	Teja	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Žgajnar Gotvajn,	Andreja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>amoksicilin</dc:subject><dc:subject>levofloksacin</dc:subject><dc:subject>napredni oksidacijski postopki</dc:subject><dc:subject>ozonacija</dc:subject><dc:description>Kakovost življenja se z razvojem tehnologije izboljšuje in k temu močno pripomore tudi farmacevtska industrija, ki razvija vedno več farmacevtskih učinkovin. S tem pa se tudi povečuje količina antibiotikov v okolju, predvsem v vodnem okolju. To predstavlja potencialno nevarnost za organizme, še posebej za razvoj bakterij, ki so odporne na antibiotike. Izkazalo se je, da za čiščenje odpadnih vod, v katerih se nahajajo antibiotiki, ne zadostujejo le konvencionalni postopki čiščenja. V ta namen se vedno pogosteje uporabljajo napredni oksidacijski postopki.
V okviru magistrskega dela smo primerjali in optimizirali katalitske in nekatalitske tehnike ozonacije za odstranjevanje dveh izbranih antibiotikov iz odpadnih voda. Preučevali smo neposredno ozonacijo, posredno ozonacijo pri povišanem pH, posredno ozonacijo z dodatkom H2O2, katalitsko ozonacijo, foto-katalitsko ozonacijo, ozonacijo s Fentonovo oksidacijo in ozonacijo s foto-Fentonovo oksidacijo. Tekom raziskovalnega dela smo primerjali učinkovitosti razgradnje antibiotika amoksicilin in levofloksacin ter poskušali ugotoviti vpliv temperature na katalitske in nekatalitske procese ozonacije. Vse procese smo izvajali pri sobni (21 °C) in povišani (40 °C) temperaturi, da smo lahko določili temperaturno odvisnost kinetike procesa z določitvijo Arrheniusovih parametrov.  Razgradnjo antibiotikov smo spremljali z določevanjem celotnega organskega ogljika (TOC) in kemijske potrebe po kisiku (KPK). 
Ugotovili smo, da pri vseh ozonacijah poteče dvostopenjska reakcija, kjer prva stopnja poteče hitreje in je v večini poskusov ozonacij bolj učinkovita v primerjavi z drugo stopnjo. Ob primerjavi učinkovitosti ozonacij glede na temperaturo se je v večini primerov izkazalo, da le-ta poteče hitreje pri povišani temperaturi v primerjavi s sobno temperaturo. Popolne mineralizacije ne moremo potrditi pri nobenem tipu ozonacije, saj učinkovitosti razgradnje antibiotika glede na TOC niso presegle 85 %. Glede na TOC in KPK rezultate lahko sklepamo, da je v večji meri potekla razgradnja antibiotika v stranske produkte. Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko ugotovimo, da sta se za najbolj uspešna tipa ozonacij izkazala ozonacija s foto-Fentonovo oksidacijo ter posredna ozonacija pri povišanem pH in dodatkom H2O2.</dc:description><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-04-21 07:20:00</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>136242</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 15541</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 105540355</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
