<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava analiznih metod za določanje mikroplastike v morskih ribah</dc:title><dc:creator>Lapajne,	Patricia	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bavcon Kralj,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bajt,	Oliver	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Trebše,	Polonca	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:subject>sanitarno inženirstvo</dc:subject><dc:subject>mikroplastika</dc:subject><dc:subject>GC-MS</dc:subject><dc:subject>morske ribe</dc:subject><dc:subject>analizne metode</dc:subject><dc:subject>zdravstvena ekologija</dc:subject><dc:description>Uvod: Plastiko danes uporabljamo povsod. Je vsestranski material, ki nudi zaščito, oporo in je gradnik tehnološke opreme. Plastika razpada na manjše delce, t. i. mikroplastiko (MP), pod zunanjimi pogoji ali pa je v tej velikosti že izdelana (primarna MP). Delci MP so v morju še posebej nevarni za vodne organizme in živali, ki se z njimi nehote prehranjujejo. Do sekundarnega zaužitja pa prihaja pri večjih ribah (tudi morskih sesalcih in pticah), ki plenijo organizme z že vsebovanimi delci MP. Za določanje količine delcev MP uporabljamo mikroskopske metode, za določevanje vrste polimera pa infrardečo spektroskopijo s Fourierovo transformacijo (FT-IR), Ramansko spektroskopijo, plinsko kromatografijo z masnim detektorjem (GC-MS), metode termične analize in druge metode. Namen: Preučiti občutljivost dveh detekcijskih metod za določanje MP v ribah in izvesti analizo na realnih vzorcih rib iz Tržaškega zaliva. Metode dela: Primerjali smo dve metodi za določanje delcev MP v okoljskih vzorcih, prvo metodo za določanje MP v morskih ribah, ki temelji na zaznavanju značilnih hlapnih organskih spojin z GC-MS, in drugo, standardno metodo za določanje vrste polimerov s FT-IR spektroskopijo. Rezultati: S preiskovalno metodo z GC MS smo ugotovili, da so hlapne spojine preiskovanih polimerov zaznavne v skupni zmesi polimerov in ribje drobovine za PE, PP, PS in PVC pri najmanjši masi 20 mg posameznega polimera; pri tem polimer PET ni zaznaven. V analizi posameznega polimera in ribje drobovine je bila najnižja masa določljivosti dosežena pri polimeru vrste PE, pri masi 2 mg. V realnih vzorcih rib so bili identificirani trije delci MP kot PE, njihova velikost je bila pod 500 µm in masa pod 2 mg, zato smo se odločili, da jih identificiramo z metodo na mikro-FT-IR spektroskopu. Razprava in zaključek: Delce iz realnih vzorcev smo uspešno identificirali s pomočjo mikro-FT-IR spektroskopije. Trdimo lahko, da je metoda z GC-MS uspešna pri določanju delcev MP nad maso 2 mg pri PE in skupno kot zmes polimerov PE, PP, PS in PVC nad maso 20 mg. Preiskovana metoda z GC-MS se bo z nadaljnjimi izboljšavami lahko uporabljala kot alternativna metoda za določanje MP v okoljskih vzorcih, vendar je omejena z minimalno maso vzorca polimera, kar lahko zaobidemo z analizo združenih vzorcev.</dc:description><dc:publisher>[P. Lapajne]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-04-15 07:45:34</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>136178</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 614</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 111808</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 104989187</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
