Razvijanje in spodbujanje pripovedovalne zmožnosti pri otroku s KBG sindromomLapanja, Mojca (Avtor) Lipec Stopar, Mojca (Mentor) Novšak Brce, Jerneja (Komentor) KBG sindromKBG sindrom je redka genska motnja, ki prizadene več telesnih organskih sistemov. Prvi ga je leta 1975 opisal J. Herrmann. Mutacija je na genu ANKRD11, vzorec dedovanja je avtosomno dominanten. Značilni simptomi pri posameznikih vključujejo neobičajne obrazne poteze in nepravilnosti skeleta. Zunanji znaki, ki so značilni za sindrom, so prisotni že ob rojstvu, vendar pa jih je mogoče spregledati, dokler se ne pojavi razvojni zaostanek, ki se opaža na vseh področjih razvoja. Največ oseb s KBG sindromom ima lažjo motnjo v duševnem razvoju. Prisotne so lahko tudi čustvene in socialne težave, motnje avtističnega spektra in motnja pozornosti z motnjo koncentracije in hiperaktivnostjo. Število oseb z diagnosticiranim KBG sindromom je v svetu izredno majhno, prav zato raziskav, ki bi zajemale izključno razvoj njihovega govorno-jezikovnega razvoja, ni zaslediti. Ker ima otrok s KBG sindromom, s katerim sem izvajala enoletno logopedsko obravnavo, pridruženo lažjo motnjo v duševnem razvoju, sem njegove dosežke s področja pripovedovanja primerjala z značilnostmi in dosežki otrok te skupine ter normami in smernicami mlajših in enako starih otrok značilnega razvoja. Usvajanje jezika pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju poteka počasneje kot pri vrstnikih značilnega razvoja. Leksikalni razvoj jim ovirajo različni dejavniki – intelektualni primanjkljaji, ki vplivajo na sposobnost kategorizacije predmetov, generalizacijske zmožnosti in spomin, šibka pozornost, šibke spominske funkcije, težave s priklicem, manjše število strategij učenja besed in šibkejše besedišče. Manj zrele so tudi njihove komunikacijske zmožnosti. Primanjkljaji se pojavljajo na področjih produkcije, recepcije in ekspresije. Vse našteto ima vpliv tudi na zmožnost pripovedovanja. Pripovedovanje zgodbe daje uvid v jezikovni, spoznavni in socialni razvoj otroka. Pripovedovanje zahteva integracijo jezikovnih, spoznavnih in socialnih zmožnosti. Izsledki raziskav pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju so pokazali, da je razvitost spretnosti pripovedovanja glede na dolžino povedi, morfološko in leksikalno raznolikost ter uporabo narativnih sredstev primerna njihovi mentalni starosti. Težave se kažejo pri slabši uporabi jezikovnih kohezivnih orodij, prepoznavanju čustvenih stanj nastopajočih junakov in referenčni komunikaciji ter ustreznosti. Prvi cilj najinih srečanj je bil dobiti uvid v zmožnost pripovedovanja zgodbe otroka s KBG sindromom. Na podlagi tega je bil oblikovan program, katerega cilj je bil razvijanje zmožnosti pripovedovanja. V začetku in ob koncu logopedske obravnave sem za oceno zmožnosti pripovedovanja zgodbe otroka s KBG sindromom uporabila Preizkus pripovedovanja zgodbe: Žabji kralj in Splošni govorni preizkus: Pisno sporočanje. Spremembe na ravni kohezivnosti in koherentnosti sem spremljala z analizo otrokovega pripovedovanja zgodbe po poslušanju predhodno prebrane mu zgodbe ob slikanici in samostojnem pripovedovanju zgodbe ob slikovnem gradivu ter s primerjavo pripovedovanega besedila (predstavitev sebe). Otrok s KBG sindromom in lažjo motnjo v duševnem razvoju je med izvajanjem individualne logopedske obravnave v razvoju svoje govorne kompetentnosti dosegel pomemben napredek. Otrok s KBG sindromom in lažjo motnjo v duševnem razvoju je bil ob začetku najinega dela star 9 let in 2 meseca, njegov razvoj govorno-jezikovne kompetentnosti pa je ustrezal 4–6 let starim otrokom značilnega razvoja. Ob koncu najinega dela je bil star 10 let in 2 meseca, njegovi dosežki v razvoju govorne kompetentnosti pa so bili normativni za skupino 8–9 let kronološko starih otrok značilnega razvoja. Velik napredek se je pokazal na področju koherentnosti, manjši pa na področju kohezivnosti.20222022-03-26 07:00:52Magistrsko delo/naloga135689COBISS_ID: 102227971sl