Merjenje parametrov harmoničnih signalov elektroenergetskih sistemov v frekvenčnem prostoruŠTREMFELJ, JALEN (Avtor) Agrež, Dušan (Mentor) močfrekvencafrekvenčni prostorinterpolacijapogrešek vrednotenjamerilna negotovostTematika doktorske disertacije posega na področje merjenja in vrednotenja parametrov harmoničnih signalov v frekvenčnem prostoru. Meritve tovrstnih električnih parametrov so pomembne za delovanje elektroenergetskih sistemov tako iz inženirskega kot tudi ekonomskega vidika. V delu so predstavljene metode za ne-parametrično računanje električnih signalov z neznano frekvenco, amplitudo, ter faznim zamikom. Zaradi čedalje večje uporabe nelinearnih elementov, merjeni signali v omrežju pogosto vsebujejo tudi harmonske komponente, katerih velikost včasih ni zanemarljiva. Ker so merjeni signali po večini sinusoidne oblike in vsebujejo več komponent, je smiselno analizo izvajati v frekvenčnem prostoru. Tak pristop omogoča boljši vpogled v razmere v omrežju, hkrati pa lahko vnaša določen merilni pogrešek zaradi končnega časa merjenja. Z daljšanjem časa merjenja velikost pogreška sicer upada, problem pa nastane pri merjenju kratkotrajnih prehodnih pojavov dolžine nekaj period. V takšnih situacijah je potrebno uvesti metode za glajenje merjenih signalov. Največji del pogreška pri analizi v frekvenčnem prostoru se pojavi zaradi nestacionarnosti signalov in nekoherentnega vzorčenja. Pri slednjem čas trajanja meritve ni enak mnogokratniku frekvence merjenega signala, zato se po izvedbi diskretne Fourierjeve transformacije v frekvenčnem spektru pojavijo določene harmonske komponente, ki sicer v merjenem signalu niso prisotne. Dodatno se merjenemu signalu spreminjata amplituda in frekvenca, kar še dodatno otežuje izvedbo koherentnega vzorčenja. V disertaciji so opisani 3 novi algoritmi za zmanjšanje ocenjenega sistematičnega pogreška oziroma vrednotenje merilne negotovosti tipa B z uporabo diskretne Fourierjeve interpolacije (DFT) v kombinaciji z Rife-Vincentovimi okenskimi funkcijami 1. reda (RV-1). Okenske funkcije so uporabne za zmanjševanje pogreška odtekanja v frekvenčnem spektru, ki je posledica nekoherence v časovnem prostoru. Močna okna izraziteje odpravljajo pogrešek iztekanja, ob tem pa zaradi širokega glavnega grebena slabše vplivajo na ločljivost blizu ležečih komponent. Interpolacija merjenih oziroma izračunanih parametrov se vrši v frekvenčnem prostoru s seštevanjem dveh, treh ali več največjih DFT koeficientov, s čimer se zmanjša sistematični pogrešek iztekanja. Z višanjem števila uporabljenih koeficientov se zmanjšuje pogrešek iztekanja, vendar se ob tem povečuje število računskih korakov in zahtevnost izračuna.20212021-12-01 09:45:01Doktorsko delo/naloga133566VisID: 53802COBISS_ID: 87429891sl