<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Smrt ploda v maternici</dc:title><dc:creator>Švetak,	Viktorija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Thaler,	Darja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Mivšek,	Ana Polona	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>diplomska dela</dc:subject><dc:subject>babištvo</dc:subject><dc:subject>mrtvorojenost</dc:subject><dc:subject>izguba otroka</dc:subject><dc:subject>žalovanje</dc:subject><dc:subject>psihologija perinatalne smrti</dc:subject><dc:subject>psihosocialna oskrba</dc:subject><dc:description>Uvod: O intrauterini smrti ploda govorimo o plodu, ki v maternici ne kaže nobenih znakov življenja. Vprašanje, na katero si želi odgovoriti vsak starš, ki se sooča s tem tragičnim dogodkom, je "Zakaj je prav moj otrok umrl?". Na to vprašanje ni vedno mogoče odgovoriti. Pri skoraj polovici mrtvorojenih otrok ni ugotovljenega vzroka smrti. Definicije intrauterine smrti ploda se razlikujejo od države do države. Izguba otroka je za mnoge družine težka in žalostna resničnost, ki resno vpliva na zdravje in počutje družin. Namen: Namen diplomskega dela je bolj poglobljeno raziskati izbrano temo s pomočjo strokovne in znanstvene literature, saj se kot babice in babičarji pogosto srečujejo z intrauterino smrtjo ploda v kliničnem okolju. Metode dela: Diplomsko delo temelji na pregledu slovenske ter tuje strokovne in znanstvene literature. V prvem delu diplomskega dela je za raziskovanje uporabljena deskriptivna metoda dela, v drugem delu pa je prav tako uporabljena kvalitativna metoda, kjer sta izvedena nestrukturirana intervjuja z dvema ženskama, ki sta se soočili s smrtjo ploda v času nosečnosti. Udeleženki smo pred začetkom raziskave pisno seznanili z namenom in potekom raziskave ter jim zagotovili, da so vsi zbrani podatki anonimni in uporabljeni izključno za namen izdelave diplomskega dela. Rezultati: Rezultati so odgovori na vprašanja, na katera sta odgovarjali dve ženski, ki sta se soočili s smrtjo ploda v maternici. Ženska A je doživela intrauterino smrt v 32. tednu, ženska B pa v 38. tednu nosečnosti. Iz odgovorov žensk razberemo, da sta obe doživeli šok in stisko, svet se jima je zaustavil ob novici, da plodovo srce ne bije več. Intervjuvanki sta povedali, da so jima spomini na izgubljenega otroka pomagali pri procesu žalovanja. Pri eni intervjuvanki smo zasledili izboljšanje partnerskega odnosa, pri drugi pa žal obratno. Iz naših izsledkov sta obe intervjuvanki potrdili, da so se njuni partnerji zaprli vase. Za moške je značilno, da svoje občutke potlačijo in tako svojih partnerk ne želijo obremenjevati s svojo stisko, ampak jih želijo zaščititi. Obe intervjuvanki sta bili zadovoljni z odnosom s strani babic in medicinski sester. Poudarjata pa, da je zelo pomemben empatičen, potrpežljiv in individualno usmerjen pristop s strani zdravstvenih delavcev. Razprava in zaključek: Starši pričakujejo, da bodo umrli pred svojimi otroki, zato je izguba ploda ena izmed najtežjih preizkušenj v življenju, s katero se morajo starši soočiti. Zdravstveno osebje naj nudi pomoč in podporo družinam, ki se soočajo z izgubo. Zdravstvenemu osebju je treba zagotoviti klinično in psihološko podporo ter učinkovito ustrezno usposabljanje, saj obravnava takšnih primerov ne bo nikoli lahka.</dc:description><dc:publisher>[V. Švetak]</dc:publisher><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-11-07 07:45:49</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>132950</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 618.2/.7</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 111365</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 83858947</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
