<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Odstop od minimalnih standardov – analiza kolektivih pogodb dejavnosti</dc:title><dc:creator>Sojč,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Tičar,	Luka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kolektivno pogajanje</dc:subject><dc:subject>kolektivna pogodba</dc:subject><dc:subject>avtonomni pravni vir</dc:subject><dc:subject>omejitev vsebinske avtonomije</dc:subject><dc:subject>in favorem</dc:subject><dc:subject>in peius</dc:subject><dc:subject>odstop od minimalnih standardov</dc:subject><dc:subject>derogacija</dc:subject><dc:subject>decentralizacija</dc:subject><dc:description>Avtonomno urejanje delovnih razmerij s strani socialnih partnerjev je eno temeljnih načel delovnega prava. Izraz te avtonomije so tudi kolektivna pogajanja med sindikati in delodajalskimi organizacijami z namenom skleniti kolektivno pogodbo. Kolektivne pogodbe so poleg Zakona o delovnih razmerjih najpomembnejši nacionalni delovnopravni vir. Avtonomija v procesu sklepanja kolektivnih pogodb je postopkovna in vsebinska. Postopkovna avtonomija pomeni, da so stranke proste glede tega, ali se bodo pogajale ter s kom se bodo pogajale. Vsebinska avtonomija pa pomeni svobodno izbiro vsebine kolektivne pogodbe. Pri vsebinski avtonomiji veljajo določene omejitve, ki izhajajo iz načela pravne države ter pravil o hierarhiji pravnih aktov pa tudi iz specifične narave delovnega prava oziroma varovanja delavcev kot šibkejše stranke. Stranke kolektivne pogodbe morajo pri njihovem sklepanju upoštevati določene zakonske omejitve vsebinske avtonomije, in sicer, da lahko kolektivna pogodba določa le za delavce ugodnejše pravice, kot jih določa zakon (pravni standard in favorem laboratoris), ter da se za delavca manj ugodno oz. na slabše (in peius) lahko uredi le v primeru, če je to izrecno določeno z zakonom ali kolektivno pogodbo širše ravni. Gre za dva procesa, t. i. derogacijo (tj. odstop od zakonske ravni pravic s kolektivnimi pogodbami) in t. i. decentralizacijo (tj. prenos težišča kolektivnega pogajanja z višjih ravni na nižje ravni), ki sta v slovenski zakonodaji opredeljena v Zakonu o delovnih razmerjih in Zakonu o kolektivnih pogodbah. V magistrski nalogi sem naredila analizo 27 kolektivnih pogodb dejavnosti z vidika zakonsko dovoljenih odstopanj od minimalnih standardov. Ugotovila sem, da skoraj vse kolektivne pogodbe dejavnosti v realnem sektorju izkoriščajo večino primerov, ko zakon dovoljuje urejanje pravic za delavce manj ugodno od zakona (in peius) v smeri večje fleksibilnosti. Analiza je potrdila, da imajo kolektivne pogodbe pomembno vlogo pri povečevanju fleksibilnosti trga dela.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-10-07 08:00:03</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>131952</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 100747</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 230155011</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
