Primerjava japonskega in slovenskega izražanja vljudnosti v jeziku na podlagi pisnih delKovač, Eva (Avtor) Hmeljak Sangawa, Kristina (Mentor) jezikovna vljudnostspoštljivi govorprevajanjevikanje in tikanjekeigoDiplomska naloga primerja izražanje vljudnosti v japonščini in slovenščini. Želela sem najti razlike in podobnosti v tem, kako in kdaj se vljudnost izraža, ter kako so bile te razlike izkazane v prevodu. Primerjala sem članke, učbenike in priročnike o vljudnosti za oba jezika. Nadalje sem opravila analizo izvirnika in prevoda romanov Norveški gozd Murakamija Harukija in Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja. V obeh jezikih se ob zahtevah, prošnjah ali povabilih uporabljajo podobne strategije, ki ublažijo govorčevo vsiljivost in pustijo sogovorcu več svobode. V japonščini v taki rabi potencialne oblike niso pogoste, v slovenščini pa manj zanikamo. V obeh jezikih na rabo vljudnosti vplivajo status, starost, poznanstvo in spol. V japonščini se lahko izraža spoštljivost samo do referenta. Predvidela sem, da ima japonščina več načinov izražanja vljudnosti in spoštljivosti, zaradi česar se lahko v japonščini tvorijo stavki različnih vljudnostnih stopenj, ki pa se v slovenščino prevedejo enako. To sem potrdila. Nadalje sem predvidevala, da morajo posledično prevajalci ubirati različne druge strategije za prenos pomena večje vljudnosti. Tega nisem mogla potrditi, saj so prevajalci v izbranih delih vljudnostno stopnjo večinoma prilagodili slovenski rabi, ki ne predvideva razlikovanj toliko stopenj vljudnosti kot japonščina in se tako v različnih replikah ali ohranja enaka stopnja vljudnosti (vikanje) ali pa ločuje med vljudnimi in neformalnimi oblikami (vikanjem in tikanjem).[E. Kovač]20212021-09-25 08:15:35Diplomsko delo/naloga131340UDK: 811.521VisID: 483917COBISS_ID: 77939715sl