<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Razvoj in vrednotenje bioadhezivnih nanovlaken za bukalno uporabo</dc:title><dc:creator>Virant,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kocbek,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Potrč,	Tanja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>karvedilol</dc:subject><dc:subject>mukoadhezija</dc:subject><dc:subject>nanovlakna</dc:subject><dc:subject>podaljšano sproščanje</dc:subject><dc:subject>topnost</dc:subject><dc:description>Slaba topnost in nizka hitrost raztapljanja zdravilnih učinkovin sta dva velika izziva v farmacevtski  industriji, zato razvijajo številne pristope za njuno izboljšanje, med katere sodijo tudi nanotehnološki pristopi (npr. izdelava nanovlaken). Namen magistrske naloge je bil izdelati bioadhezivna polimerna nanovlakna s podaljšanim sproščanjem karvedilola, ki glede na biofarmacevtski klasifikacijski sistem spada med učinkovine razreda II, za katere je značilna slaba topnost in dobra permeabilnost. Z metodo elektrostatskega sukanja smo izdelali gladka polimerna vlakna s premeri nanometrskih velikosti z nekaj nepravilnostmi v strukturi. Kot osnovni gradnik nanovlaken smo uporabili hidrofilen polimer z bioadhezivnimi lastnostmi, in sicer polivinilpirolidon K90. Za dosego podaljšanega sproščanja smo osnovni formulaciji nanovlaken dodali v vodi netopen polimer Eudragit® RL PO. Dodali smo ga v različnih deležih. Ugotovili smo, da večji kot je njegov delež v formulaciji, počasneje se karvedilol sprošča. Z izdelavo nanovlaken smo želeli povečati topnost karvedilola, zato smo s testom topnosti preučili, kakšen je vpliv dostavnega sistema na topnost učinkovine v primerjavi z njeno topnostjo v obliki fizikalne zmesi z enako sestavo. Ugotovili smo, da se z vgrajevanjem v nanovlakna na osnovi polivinilpirolidona K90 topnost karvedilola poveča ~ 8-krat, medtem ko se z vgrajevanjem v nanovlakna z dodatkom Eudragita® RL PO poveča ~ 4-krat. Prav tako smo z nanovlakni uspeli doseči stanje prenasičenja, ki je trajalo ves čas izvajanja testa (26 h). Z reološkimi meritvami smo želeli ovrednotiti bioadhezivnost formulacije nanovlaken, zato smo izvedli klasičen rotacijski test z zveznim spreminjanjem strižne hitrosti. Z njim smo ugotavljali, ali so med komponentami, ki sestavljajo nanovlakna, in komercialno dostopnim mucinom tipa II iz prašičjega želodca kakšne interakcije. Za oba gradnika nanovlaken, tako polivinilpirolidon K90 kot Eudragit® RL PO, smo ob združitvi z raztopino mucina izračunali pozitiven reološki sinergizem, zato lahko zaključimo, da imata oba polimera mukoadhezivne lastnosti, in sklepamo, da imajo verjetno tudi izdelana nanovlakna mukoadhezivne lastnosti. V nadaljnjih raziskavah bi bilo z ustreznimi metodami smiselno neposredno raziskati mukoadhezivnost nanovlaken ter na podlagi rezultatov optimizirati formulacijo tako, da bi dosegli ustrezno jakost in trajanje adhezije.</dc:description><dc:date>2021</dc:date><dc:date>2021-09-23 08:45:02</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>131161</dc:identifier><dc:identifier>VisID: 84518</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
