Razvoj in vrednotenje bioadhezivnih nanovlaken za bukalno uporaboVirant, Urška (Avtor) Kocbek, Petra (Mentor) Potrč, Tanja (Komentor) karvedilolmukoadhezijananovlaknapodaljšano sproščanjetopnostSlaba topnost in nizka hitrost raztapljanja zdravilnih učinkovin sta dva velika izziva v farmacevtski industriji, zato razvijajo številne pristope za njuno izboljšanje, med katere sodijo tudi nanotehnološki pristopi (npr. izdelava nanovlaken). Namen magistrske naloge je bil izdelati bioadhezivna polimerna nanovlakna s podaljšanim sproščanjem karvedilola, ki glede na biofarmacevtski klasifikacijski sistem spada med učinkovine razreda II, za katere je značilna slaba topnost in dobra permeabilnost. Z metodo elektrostatskega sukanja smo izdelali gladka polimerna vlakna s premeri nanometrskih velikosti z nekaj nepravilnostmi v strukturi. Kot osnovni gradnik nanovlaken smo uporabili hidrofilen polimer z bioadhezivnimi lastnostmi, in sicer polivinilpirolidon K90. Za dosego podaljšanega sproščanja smo osnovni formulaciji nanovlaken dodali v vodi netopen polimer Eudragit® RL PO. Dodali smo ga v različnih deležih. Ugotovili smo, da večji kot je njegov delež v formulaciji, počasneje se karvedilol sprošča. Z izdelavo nanovlaken smo želeli povečati topnost karvedilola, zato smo s testom topnosti preučili, kakšen je vpliv dostavnega sistema na topnost učinkovine v primerjavi z njeno topnostjo v obliki fizikalne zmesi z enako sestavo. Ugotovili smo, da se z vgrajevanjem v nanovlakna na osnovi polivinilpirolidona K90 topnost karvedilola poveča ~ 8-krat, medtem ko se z vgrajevanjem v nanovlakna z dodatkom Eudragita® RL PO poveča ~ 4-krat. Prav tako smo z nanovlakni uspeli doseči stanje prenasičenja, ki je trajalo ves čas izvajanja testa (26 h). Z reološkimi meritvami smo želeli ovrednotiti bioadhezivnost formulacije nanovlaken, zato smo izvedli klasičen rotacijski test z zveznim spreminjanjem strižne hitrosti. Z njim smo ugotavljali, ali so med komponentami, ki sestavljajo nanovlakna, in komercialno dostopnim mucinom tipa II iz prašičjega želodca kakšne interakcije. Za oba gradnika nanovlaken, tako polivinilpirolidon K90 kot Eudragit® RL PO, smo ob združitvi z raztopino mucina izračunali pozitiven reološki sinergizem, zato lahko zaključimo, da imata oba polimera mukoadhezivne lastnosti, in sklepamo, da imajo verjetno tudi izdelana nanovlakna mukoadhezivne lastnosti. V nadaljnjih raziskavah bi bilo z ustreznimi metodami smiselno neposredno raziskati mukoadhezivnost nanovlaken ter na podlagi rezultatov optimizirati formulacijo tako, da bi dosegli ustrezno jakost in trajanje adhezije.20212021-09-23 08:45:02Magistrsko delo/naloga131161VisID: 84518sl